CVELBAR, Franc

Rodil se je v Šmarjeti kot najstarejši sin v kmečki družini s sedmimi otroki. Po končanih štirih razredih osnovne šole v Šmarjeti je obiskoval gimnazijo v Novem mestu, kjer je leta 1951 maturiral z odličnim uspehom. Nato se je vpisal v program tehniške fizike na tedaj ustanovljeni Visoki šoli v Ljubljani. Diplomiral je leta 1958 kot inženir tehniške fizike. Vse od študijskih let naprej je živel v Ljubljani. Že kot študent tretjega letnika se je honorarno zaposlil na Inštitutu Jožef Stefan. Sodeloval je pri raziskavah ionskega izvora Van de Graffovega  pospeševalnika. Leta 1956 je sodeloval tudi pri izdelavi nevtronskega generatorja.  Nevtronski generator je bil leta 1958 tema njegove diplomske naloge, za katero je dobil Prešernovo nagrado. Takoj po diplomi ga je vodstvo Inštituta poslalo na enoletno podiplomsko izobraževanje na inštitut v Milano, kjer je nadgrajeval svoje znanje v raziskavah z nevtronskim generatorjem. Sodeloval je pri meritvah jedrskih reakcij in bil soavtor številnih strokovnih člankov. Po letu 1961, ko je odslužil vojaški rok, je doma na Inštitutu nadaljeval raziskovanje z nevtronskim generatorjem. Raziskave jedrskih reakcij so bile tudi temelj njegove doktorske disertacije, za katero je moral izdelati detektor za gama žarke visokih energij, ki bi meril gama žarke samo iz tarč, ne pa tudi tistih, ki jih nevtroni sprostijo v eksperimentalnem prostoru.  Leta 1966 je doktoriral. Kasneje je izdelal še dozimetrijski sistem za nevtrone. V sodelovanju z Inštitutom Jožef Stefan, VTOZD fizika takratne Fakultete za nravoslovje ter s pomočjo tehnologije iz Tovarne polprevodnikov Iskra Trbovlje je vodil razvoj silicijeve PIN dozimetrijske diode. Izdelal je tudi dielektrični merilnik vlažnosti lesa. Pisal je recenzije in spremne besede knjigam. Objavil je več kot petdeset strokovnih člankov v mednarodnih revijah in prav toliko prispevkov na znanstvenih konferencah. Njegovo delo je obsežno in priznano tako doma kot po svetu. Leta 1971 je bila skupina raziskovalcev, ki jih je vodil  na Inštitutu, nagrajena s takrat najvišjo Kidričevo nagrado.  Za dolgoletno sodelovanje s slovaškimi raziskovalci mu je leta 2003 Slovaška akademija znanosti tudi podelila odlikovanje.

S pedagoškim delom se je ukvarjal že od leta 1954, to je od tretjega letnika študentskih let kot honorarni demonstrator in kasneje asistent, po tem pa je kot honorarni predavatelj vodil fizikalni praktikum III. Leta 1966 je bil izvoljen za docenta, leta 1978 pa je postal redni profesor, ki je študentom matematike predaval osnove fizike, študentom fizike pa fizikalna merjenja in fiziko jedra. Vodil in razvijal je tudi fizikalni praktikum III. Sodeloval je pri semenarjih za srednješolske profesorje fizike. Z Zavodom za šolstvo je sodeloval pri pripravi in izvedbi programa za predmet fizikalna merjenja. Za Medicinsko fakulteto v Ljubljani je poučeval podiplomske študente s področja nuklearne medicine. Zanje je napisal tudi skripta. Za študente fizike in študente matematike je sestavil učni pripomoček Merjenje ionizirajočega sevanja. Bil je mentor 52 diplomskim delom, šestim magisterijem in petim doktorskim disertacijam. Organiziral je tudi jugoslovanska strokovna srečanja fizikov ter sodeloval v številnih odborih in komisijah doma in v jugoslovanskem merilu. Leta 1997 se je upokojil a zato nič manj zavzeto deloval na več različnih področjih. Deloval je kot prevajalec, urednik in pisec poljudnih in poljudnoznanstvenih del. Postal je tudi predsednik Društva matematikov, fizikov in astronomov Slovenije ter zato vodil obnovo rojstne hiše matematika Josipa Plemlja na Bledu, dosegel in organiziral, da se je Društvo matematikov, fizikov in astronomov  Slovenije včlanilo  v Evropsko društvo matematikov in Evropsko društvo fizikov ter prav tako v Svetovno društvo matematikov. Za vse zasluge mu je Društvo matematikov, fizikov in astronomov leta 2000 podelilo naslov častnega člana. Naslov častnega občana mu je podelila tudi Občina Šmarješke Toplice, ker je poleg drugih del za občane omenjene občine, skupaj s prof. dr. Stanetom Grando leta 2007 urejal zbornik Šmarjeta in Bela cerkev skozi stoletja. Bil je tudi pobudnik in soustanovitelji Domoznanskega društva Šmarjeta ter leta 2008 tudi predsednik tega društva.  Bil je tudi član Kulturnega društva Severin Šali. Ob vseh naštetih opravilih  pa je bila vedno na prvem mestu njegova družina: žena Vida, dve hčerki in sin. Vse tri otroke je navdušil za znanost, saj so vsi študij zaključili z doktoratom.