CURK, Jože

Rojenega Vipavca v gimnazijskih letih srečamo v Mariboru. Po opravljeni maturi na mariborski realni gimnaziji se je vpisal na ljubljansko Filozofsko fakulteto, kjer je leta 1951 diplomiral iz umetnostne zgodovine pri profesorju Francetu Steletu.
Raznolika poklicna pot ga je vodila po večini najvidnejših ustanov, ki so na slovenskem Štajerskem povezane z varovanjem kulturne dediščine. Najprej se je zaposlil kot kustos v ptujskem Mestnem muzeju, kasneje pa ga je pot vodila še v mariborski Pokrajinski muzej in Umetnostno galerijo Maribor. Muzealske vrste je zapustil leta 1954, ko je kot konservator prevzel takrat ustanovljeni okrajni referat za spomeniško varstvo v Celju. Ko so maja 1959 referat ukinili, se je Curk vrnil v štajersko prestolnico. Kot konservator se je zaposlil na takrat ustanovljenem Zavodu za spomeniško varstvo Maribor in v letih 1964 in 1965 opravljal delo ravnatelja te ustanove. Sledil je odhod na Republiški sekretariat za prosveto in kulturo v Ljubljani, kjer je pet let delal kot svetovalec za muzeje, galerije, arhive in spomeniško varstvo. Na Štajersko se je vrnil leta 1970, ko je prevzel vodenje Pokrajinskega muzeja Ptuj. Vodstveno funkcijo je nadaljeval v arhivskih vodah. Leta 1974 je prevzel vodenje Pokrajinskega arhiva Maribor. Vodil ga je do leta 1983 in v njem kot arhivski svetovalec pričakal upokojitev leta 1986. Manj znano je dejstvo, da je v osemdesetih letih, v času svojega službovanja v Pokrajinskem arhivu Maribor, kot zunanji sodelavec Univerze v Mariboru študentom predaval zgodovino umetnosti na tedanji Pedagoški akademiji v Mariboru.
Jože Curk sodi med tiste umetnostne zgodovinarje, ki so s svojim delom neločljivo povezani z Mariborom in slovensko Štajersko. Večino svojega raziskovalnega dela je posvetil arhitekturnemu in urbanemu razvoju na slovenskem Štajerskem. Z aktivnim terenskim raziskovanjem in varstvom kulturne dediščine se je začel ukvarjati v 50. letih 20. stoletja. Pozornost je namenil predvsem arhitekturnim spomenikom na Štajerskem, deloma pa tudi na Koroškem, v Prekmurju in ostalih predelih Slovenije. Po letu 1970 je pričel intenzivneje raziskovati urbanistične zasnove štajerskih trgov in mest, kasneje pa še zgodovino gradbeništva v slovenskih štajerskih mestih, zgodovino pražupnij in beraških meniških redov na Slovenskem. Med kraji, ki jih je raziskoval s še posebno pozornostjo nedvomno izstopata Maribor in Ptuj. V več kot pol stoletja trajajočem raziskovanju je tako ustvaril trden temelj na katerem še danes sloni proučevanje in varovanje nepremične kulturne dediščine na slovenskem Štajerskem.
Svoja spoznanja na področju umetnostnozgodovinske stroke je med drugim objavljal v samostojnih monografijah, umetnostnih vodnikih, konservatorskih poročilih, predvsem pa v okviru številnih znanstvenih razprav v zbornikih in revijah, med katerimi še posebej izstopa njegovo dolgoletno sodelovanje s Časopisom za zgodovino in narodopisje. Ker je bil mnenja, da je potrebno s kulturno dediščino seznaniti predvsem širšo javnost, lahko številne njegove zapise srečamo tudi v raznih leksikonih, turističnih publikacijah in časopisih. Zaradi njegovega sistematičnega zbiranja podatkov ga uvrščamo med pionirje slovenske topografije. V danes nepredstavljivih okoliščinah je na terenu povsem sam zbral in med leti 1966 ter 1967 v devetih zvezkih izdal topografsko gradivo celjskega spomeniškega območja. Nekoliko kasneje so sledili še topografski zapisi za spomenike občin Ljutomer, Radgona in Ormož. Bil pa je tudi eden izmed prvih povojnih likovnih kritikov v Mariboru. Njegove kritike so izhajale predvsem v časopisu Večer.