ČOP, Miha

Miha Čop, znan tudi kot Strojev Miha z Blejska Dobrave, se je rodil v kmečki družini. Po osnovni šoli je izobraževanje nadaljeval na Gimnaziji Kranj, kjer je maturiral leta 1907 in se vpisal na pravo na Dunaju. Kmalu se je preselil v Prago. Študija prava ni nikoli dokončal. Leta 1912 je prostovoljno odšel v Črno Goro in se kot četnik boril v številnih bojih balkanske lige (Bolgarije, Črne Gore, Grčije in Srbije) proti Turčiji. V začetku leta 1913 se je bojeval v bojih proti Turkom na planini Tarboš ob Skadarskem jezeru, Stopi in Brdici. V teh bojih, kjer so imeli Srbi okoli tisoč petsto mrtvih, ranjenih in zajetih, je bil ranjen tudi Miha Čop. Dvakrat je bil tudi odlikovan z medaljo za hrabrost. Kot borca ga je sprejel celo črnogorski kralj Nikola I. Petrović Njegoš.

Po vojni se je vpisal na Univerzo v Beogradu, vendar študija ni dokončal, ker se je začela prva svetovna vojna. Leta 1914 so ga zaradi srbofilstva zaprli in prepeljali v zapore na ljubljanskem gradu, ga selili iz zapora v zapor ter v taborišče Lebring. V zaporih na ljubljanskem gradu si je celico delil s pisateljem Ivanom Cankarjem, slikarjem Ferdom Veselom, politikom Gregorjem Žerjavom, pravnikom Vladimirjem Knificom in drugimi. Po vojni se je boril na Koroškem  in se pridružil prostovoljcem v bojih za severno mejo v letih 1918 in 1919. Po vrnitvi domov se je zaposlil kot carinik. Služboval je na Rakeku, v Tržiču in na Jesenicah, kjer je bil upravnik carinarnice. Poročen je bil z Mici Kessler iz Ljubljane, ki je bila učiteljica na Jesenicah, s katero sta imela sina Miha. Mici Kessler je bila neuslišana Cankarjeva ljubezen. Omeniti velja tudi Čopovo prijateljevanje z Otonom Župančičem. Umrl je za rakom na grlu, star komaj 49 let. Na njegovem grobu na Blejski Dobravi je bil postavljen njegov bronasti doprsni kip in plošča Preporod. Plošča Preporod zato, ker je bil eden izmed preporodovcev, pripadnikov nacionalnega gibanja imenovanega po mesečniku Preporod. Doprsni kip in plošča sta bila odstranjena leta 2018, ko je pogrebna služba grob opustila. Na njegovi rojstni hiši na Blejski Dobravi pa je še vedno postavljena spominska plošča.

Zadnja leta svojega življenja je posvetil sokolstvu, smučariji, planinarjenju in alpinizmu. Na Triglavu je bil stotič in zadnjič leta 1936, potem pa je zbolel. Malo manj kot deset let, od leta 1930 dalje, je bil predsednik kluba Jeseniška Skala. Mladim smučarskim tekmovalcem v alpskih disciplinah (Ciril in Lojzka Praček, Hubert in Erika Heim in drugi) je priskrbel poklicnega avstrijskega trenerja Heinricha Harrerja in vključil slovenske alpske smučarje v mednarodno olimpijsko areno. Najmočnejši pa je postal plezalni odsek z nekaterimi najboljšimi plezalci tistega časa (Joža Čop, Miha Potočnik, Stane Tominšek, Janez Brojan, Uroš Zupančič, Ciril Praček in drugi). Leta 1937 so jeseniški alpinisti opravili polovico vseh prvenstvenih vzponov med slovenskimi alpinisti. Postavljenih je bilo nekaj bivakov in skalaška koča na Rožci. Uveljavil se je tudi fotoamaterski odsek (Slavko Smolej, Jaka Čop, Fran Pavlin in drugi).

Turistovski klub Skala je bil sicer gorniški klub, ustanovljen leta 1921 v Ljubljani. V letu 2021 je od ustanovitve minilo 100 let. Na občnem zboru 14. novembra 1940 se je preimenoval v Alpinistični klub Skala. Ob ustanovitvi si je močna študentska stran za cilj postavila gojenje plezalstva, zimskega alpinizma in smučanja. Podružnice osrednjega kluba v Ljubljani so bile v Bohinju, na Jesenicah in v Lučah. Takoj po začetku vojne je razpadel in se v povojni Jugoslaviji ni več organiziral. K popularizaciji skalašev sta močno pripomogla filma V kraljestvu zlatoroga (1931, prvi slovenski celovečerni film) in Triglavske strmine (1932).  Oba filma se ukvarjata s tematiko ljubezni do gora.

Zapis je bil pripravljen na podlagi prispevka Toneta Konoblja, objavljenega v Jeseniškem zborniku.