CIPCI, Jakov

Jakov Cipci, rojen v Dalmaciji, je bil z glasbo obkrožen že od otroštva. Mama Ivanka je bila pevka, stric je igral harfo, eden od dedov pa flavto. Pri sedmih letih je začel z učenjem violine.
V Splitu je končal osnovno šolo, pri trinajstih letih so se z družino preselili v Trst in šolanje je nadaljeval tam. Nadaljeval je tudi z učenjem violine, in sicer na konservatoriju Tartini.
Pri osemnajstih je dobil službo kot violinist v operno-simfoničnem orkestru Gledališča Verdi v Trstu. Dve leti kasneje je zaključil študij violine, leta 1924 pa se je lahko pohvalil še s končanim študijem komponiranja in dirigiranja. Prav tako je, na željo domačih, končal trgovsko akademijo v Trstu.
Preden se je ustalil v Mariboru, je preizkusil delo z različnimi orkestri, vodil orkester na prekooceanskih ladjah in bil dirigent Tržaške filharmonije ter radijskega orkestra v Ljubljani.
S temi orkestri je veliko gostoval in si pridobival izkušnje, ki so ga oblikovale v vsestranskega, uspešnega ter spoštovanega dirigenta. Od leta 1947 je delal kot dirigent simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije, povabili so ga tudi v Opero. A to je bil čas tržaške krize in zaradi političnih spletk so Cipcija, ki je imel italijansko državljanstvo, odslovili. To seveda ni pomenilo, da v kasnejših letih ni gostoval v Ljubljani. Če je v Ljubljani imel težave zaradi italijanskega državljanstva, pa v Trstu zaradi antifašističnih izjav nekaj let sploh ni bil dobrodošel. Za te politične spletke se ni zmenil Maribor, ki je zagrabil priložnost in s tem pridobil dirigenta, glasbenika, ki je odločilno zaznamoval glasbeno življenje v mestu. Od leta 1955 je Cipci v mariborski Operi delal kot direktor ter kasneje umetniški vodja in kot dirigent. Dirigiral je tudi v Mariborski filharmoniji. Sestavljal je orkester in izbiral goste, pomagal pri sestavi repertoarja in se je lotil sodobnejših, novejših slovenskih opernih del. Dve sezoni po začetku delovanja v Mariboru je navdušil z opero Aida, ki še danes velja za eno najboljših predstav v zgodovini mariborske Opere. Čas, ko je deloval v Mariboru, imenujemo zlata doba mariborske Opere.
V sezoni 1961/1962 se je upokojil. Ni se popolnoma umaknil, je pa bil vedno manj prisoten in to je opazilo tudi občinstvo in kritiki, ki so mu bili vselej naklonjeni.
Taktirko je dokončno odložil leta 1969, ko se je njegovo zdravstveno stanje začelo slabšati. Še naprej je kolegom iz Opere pomagal pri pripravah ter obiskoval koncerte in predstave.
Cipci je z različnimi orkestri, ansambli in solisti sodeloval na mnogih proslavah ob različnih priložnostih. Krstno je pri nas uprizoril okoli dvajset simfoničnih del in bil vodja Baročnega orkestra v Mariboru. Sodeloval je z RTV Slovenija, nekaj njegovih spremljav opernih arij je izšlo na kasetah in cedejih RTV. Kot dirigent je z orkestrom slovenske filharmonije izvajal glasbo za filme, med drugim tudi za prvi slovenski film Na svoji zemlji leta 1948.
Po daljši bolezni je 23. junija 1975 umrl v Mariboru, pokopan je na ljubljanskih Žalah.
Dirigenta, ki je pomembno zaznamoval Opero, so v SNG Maribor leto po njegovi smrti počastili s postavitvijo kipa.