Červ, sin premožnih kmetov z najvišje ležeče kmetije na Šentviški planoti, se je odpravil po stopinjah strica, tedaj že uveljavljenega duhovnika Janeza Ev. Červa. Po končani gimnaziji v Gorici (1863 – 1871) se je vpisal na bogoslovje (1871 – 1875) in bil 28. 2. 1875 posvečen v duhovnika. Prvo službeno mesto je je bilo v Cerknem, kjer je bil za kaplana od leta 1875 do 1880, nato je bil vikar v Oblokah (1880 – 1886), Novakih (1886 – 1893) in na Grahovem ob Bači (1893 – 1909), kjer se je zaradi bolezni tudi upokojil. Po upokojitvi (1911) se je preselil na Most na Soči, kjer je občasno še maševal in pomagal tamkajšnjemu župniku Josipu Fabjanu. Leta 1915 se je zaradi bližine fronte preselil v samostan Frohnleiten blizu Gradca, kjer je ostal do leta 1921, ko je ohromel in bil zato premeščen v bližnjo bolnišnico Kainbach, kjer je konec leta 1922 tudi umrl.
Červ je bil med duhovniki in verniki poznan in cenjen predvsem kot duhovit in nadarjen govornik ter družaben in vesel človek. Cerkvene govore, ki jih je pripravljal, je zapisoval, vendar se jih je do danes, zaradi bombardiranja Svete Lucije (Most na Soči) v 1. Svetovni vojni, ohranilo le nekaj. Tri nepopolne ohranjene letnike zapisanih govorov je svetolucijski župnik Josip Abram leta 1928 objavil v prilogi Zbornika sv. Pavla, kasneje pa so v več nadaljevanjih izšli še v reviji Verbum Dei.
Cerkveni govori, revija Verbum Dei, 1928, str. 79-88, 95-104, 109-119, 1127-129, 137-139, 169-173
Cerkveni govori, Zbornik sv. Pavla, 1928, str. 78
Zadnja beseda pokojnemu župniku Francu Červu, Goriška straža, 29. 11. 1922, št. 48
Dopisi, Goriška straža, 5. 12. 1922, št. 49
Most na Soči – Župnijska kronika IV. del, 1893-1940
Primorski slovenski biografski leksikon, 3. Zvezek, Gorica 1976
J. Jakopič: Janez Evangelist Červ, duhovnik in narodni buditelj, Zbornik Šentviške planote, Ponikve 1996, str. 171