CELJSKI, Maksimilijan

Življenje, delo in mučeništvo sv. Maksimilijana Celjskega (v nemško govorečih deželah imenovanega tudi Maksimilijan iz Lorcha ali iz Pongaua) opisuje legenda Vita Sancti Maximiliani, ki jo je v 2. polovici 13. stoletja bržkone spisal neznani kanonik iz Passaua. Po pripovedi legende se je Maksimilijan rodil premožnim krščanskim staršem v rimski Celeji. Ti so svojega sina edinca vzgajali v krščanskem duhu, izobraževal pa ga je duhovnik Oranij. Po smrti obeh staršev je vso premoženje razdal revežem, osvobodil hišne sužnje ter poromal v Rim, kjer se je zaobljubil Bogu in postal duhovnik. Živel je nadvse zgledno, zato ga je papež Sikst II. (257–258) posvetil za škofa v noriškem Lavriaku (današnji Enns v Zg. Avstriji). Tu se je z vso skrbjo posvetil kristjanom, pridobivanju novih vernikov in gradnji cerkva. Pot ga je na stara leta v času preganjanja krščanstva v Rimskem cesarstvu naposled znova zanesla v rodno Celejo, kjer se je srečal s sodnikom in cesarskim namestnikom Evlazijem, vnetim nasprotnikom kristjanov. Ta je Maksimilijanu prepovedal širjenje evangelijskega izročila ter ukazal sprejem poganstva in sežig kadila v čast bogu vojne Marsu. Maksimilijan zahtev ni želel izpolniti, zato ga je dal 12. oktobra 284 Evlazij obglaviti. Na mestu, kamor je padla glava, naj bi privrel na dan studenec z zdravilnimi močmi, nad katerim so postavili kapelico (na tem mestu danes stoji kapelica sv. Maksimilijana). Kristjani so truplo mučenca ponoči naskrivaj pokopali zunaj mestnega obzidja (tukaj sedaj stoji cerkev sv. Maksimilijana). Po legendarnem izročilu je 350 let po Maksimilijanovi smrti njegov grob obiskal sv. Rupert; tam naj bi pridobil mučenčeve relikvije in jih nato daroval več cerkvam.

Legenda ni verodostojen zgodovinski vir, ker je v njej prav malo avtentičnih podatkov, a v glavnih potezah najbrž vseeno temelji na resničnih dogodkih. Osnovo zanjo bi lahko predstavljalo neznano starejše poročilo o mučeniški smrti kristjana z imenom Maksimilijan v Celeji konec 3. ali v začetku 4. stoletja, saj je obstoj krščanstva tu v tem času zelo verjeten. Zgodovinsko sporno je postavljanje Maksimilijanove smrti v dobo cesarja Numerijana, verjetneje gre za žrtev preganjanj v času cesarjev Decija in Valerijana. Prav tako je zelo vprašljivo Rupertovo misijonsko potovanje v naše kraje.

Češčenje sv. Maksimilijana Celjskega je v virih prvič zabeleženo za leti 711/712 med romanskimi staroselci na Salzburškem (območje Bischofshofna v dolini reke Salzach), kjer je bilo poleg območja Passaua tudi najbolj razširjeno. Nekoliko kasneje je njegovo češčenje izpričano tudi v Istri (Piran, Koper, Umag, Pićan), kjer so njegov god obhajali 29. oktobra oz. 28. maja (Umag). Vzrok za češčenje sv. Maksimilijana na teh območjih ni pojasnjen. Morda ga je potrebno iskati v izselitvi romanskih staroselcev z območja Celeje v času pozne antike, ki so podedovana izročila v novi domovini negovali naprej. V Celju je njegovo češčenje izpričano od 13. stoletja dalje, je pa celjsko izročilo predelava starejših predlog in zato nezanesljivo. Njegovo zaslišanje in smrt podrobno opisuje tudi neznani kronist, najbrž celjski minorit, v Kroniki grofov Celjskih iz 15. stoletja. Leta 1815 so dele relikvij sv. Maksimilijana slovesno prenesli v celjsko minoritsko cerkev. Ob tej priložnosti je izšla brošura z njegovim življenjepisom, za katero je besedilo po vsej verjetnosti pripravil takratni celjski gimnazijski profesor Janez Anton Zupančič.

Upodobitve ga prikazujejo oblečenega v škofovska oblačila, v rokah navadno drži pastirsko palico, včasih pa tudi križ, meč, knjigo ali palmovo vejo. Pogost motiv sta še Maksimilijanovo krščevanje poganov in njegova mučeniška smrt. Več radirank z upodobitvami iz svetnikovega življenja je izdelal tudi s Celjem tesno povezani slikar A. F. Seebacher.

Skupaj s sv. Emo Krško je sozavetnik leta 2006 ustanovljene celjske škofije. Je tudi eden od zavetnikov škofije Passau na Bavarskem. Njegov god se obeležuje 12. oktobra.