ČAČINOVIČ, Rudi

Šest razredov gimnazije je končal v Murski Soboti, maturiral pa v Mariboru leta 1932. Nadaljeval je s študijem prava na ljubljanski fakulteti, vendar ga je prekinil ter se posvetil novinarstvu in publicistiki. Na praški Visoki šoli za politične vede je dobil tudi štipendijo za študij, a mu je takratni režim preprečil, da bi jo izkoristil. Leta 1933 je postal član Komunistične partije Jugoslavije, vendar mu je bilo članstvo leta 1940 prekinjeno zaradi njegovih stališč o rusko-finski vojni. Zatem je bil šest mesecev konfiniran v taborišču Bileća, nato je bival doma v Rakičanu, Murski Soboti in Mariboru. Članstvo v KPJ so mu ponovno obnovili leta 1951. Kot novinar in publicist je pred drugo svetovno vojno delal pri časopisih Novi čas in Ljudska pravica ter v uredništvu mariborskega Večernika. Ukvarjal se je predvsem z gospodarskimi in socialnimi tematikami. Kot sekretar in podpredsednik je deloval v Akademskem agrarnem klubu Njiva in v Klubu prekmurskih akademikov v Ljubljani. Jeseni 1944 je bil mobiliziran v madžarsko vojsko.
Po vojni je odšel v diplomacijo. Najprej je delal pri jugoslovanski vojaški misiji v Budimpešti in prav tam vodil trgovinsko predstavništvo na jugoslovanskem veleposlaništvu, zatem pa je iste naloge opravljal še na veleposlaništvu v Buenos Airesu. Več let je preživel tudi v Švici, najprej kot šef generalnega konzula v Zürichu, nato pa kot prvi sekretar veleposlaništva v Bernu. Potem je predsedoval Okrajnemu ljudskemu odboru v Murski Soboti (1957 – 1962), bil prvi jugoslovanski veleposlanik v ZR Nemčiji (1968 – 1973), član in podpredsednik izvršnega sveta skupščine SRS (1973 – 1977) ter veleposlanik v Španiji (1977 – 1981). Deloval je tudi kot svetovalec za mednarodne gospodarske odnose v zveznem zunanjem ministrstvu ter kot republiški poslanec, v letih 1982 – 1986 pa kot predsednik komisije za mednarodne odnose pri Skupščini SRS. Poleg številnih funkcij je bil tudi član nekaterih zunanjepolitičnih svetov pri državnih organih in komentator zunanjepolitičnih dogodkov. Prav tako je od začetka petdesetih let ohranjal in vzdrževal prijateljske stike z vodilnimi predstavniki evropske levice in sredinskih svobodoljubnih strank in gibanj.
Čačinovič je avtor sedmih knjig, redno pa je sodeloval tudi v različnih predvojnih in povojnih revijah, kjer je pisal o gospodarskih in zunanjepolitičnih vprašanjih ter prevajal iz madžarske in latinskoameriške literature. Po osamosvojitvi Slovenije je ustanovil Slovensko društvo za mednarodne odnose in bil njegov prvi predsednik. Pokopan je v rojstnem kraju.
Njegova nečakinja je pisateljica in publicistka Bea Baboš Logar.