Bruno HARTMAN

V Celju je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo, nato pa na Filozofski fakulteti v Ljubljani študiral književnosti južnoslovanskih narodov ter slovenski in francoski jezik s primerjalno književnostjo. Leta 1951 je diplomiral ter svojo prvo zaposlitev kot profesor slovenščine opravljal na učiteljišču in gimnaziji v Murski Soboti.

Gledališče ga je privlačilo od malih nog, zato je z njim vseskozi sodeloval. Že kot otrok je namreč nastopal, leta 1938 celo z orkestrom (igral je v gimnazijskem orkestru Jazz boys) v družbi znanih bratov Kantušer (Jože – svetovno znani izdelovalec strunskih instrumentov v Mittenwaldu na Bavarskem, Božo – uveljavljeni skladatelj). Najprej je delal kot lektor v ljubljanski Drami, v letih 1958–1962 pa kot dramaturg v Drami SNG Maribor. V sezoni 1962/63 je začel delati v celjskem gledališču in ostal do leta 1965, ko je prevzel mesto ravnatelja Študijske knjižnice (kasneje Univerzitetne knjižnice) v Mariboru in to delo opravljal vse do upokojitve v letu 1989. V letu 1976 si je na temo Celjski grofje v slovenski dramatiki pridobil tudi doktorski naziv.

S teoretskimi vprašanji knjižničarstva se ni veliko ukvarjal, čeprav je precej objavljal in predaval tudi na katedri za bibliotekarstvo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Bil pa je praktik, ki je pronicljivo razumel duh sodobnega informacijskega razvoja. Ko so konec 70. let sklenili v Mariboru ustanoviti univerzitetni računalniški center, se je znal z mladimi računalniškimi strokovnjaki dogovoriti za posege na področju informatizacije knjižnice in tako je mariborska študijska knjižnica s pridobitvijo nove zgradbe v letu njegove upokojitve (1989) postala ena najsodobnejših knjižnic v tem delu Evrope in hkrati cilj, ki so ga želele doseči tudi druge slovenske knjižnice. Kot bibliotekar je dr. Hartman navezal stike z mnogimi evropskimi, predvsem britanskimi knjižnicami (kot štipendist British Councila), spoznaval pa tudi knjižnice v Parizu, Dresdnu, Leipzigu, Berlinu itd. Pod njegovim vodstvom je mariborska knjižnica prerasla v univerzitetno ustanovo evropske ravni, ki je nastajajoči mariborski univerzi predstavljala eno glavnih opor.

Vse življenje se je rad posvečal literaturi; ne le, da je strastno rad bral, opravil je tudi nekaj mojstrskih prevodov (Hemingway, Cronin, Remarque itd.). Kot dober literarni zgodovinar in kulturnik širokega profila je opravil nekaj temeljitih raziskav (Kultura v Mariboru, 2001), pisal o kulturnih vprašanjih in nekaterih celjskih avtorjih (Novačan, Levstik), urejal Dialoge (1967/68), revijo Knjižnica (1974–1979) in vseskozi ostal v stiku z gledališčem (kritik, dramaturg).