BREGAR , Edo – Don

Edo Bregar je znan kot organizator ilegalnega partizanskega tiska. Velja za enega najzaslužnejših idejnih in tehničnih delavcev partizanskih tiskarn ter tiskarskih strojev na Gorenjskem.Po končani srednji tehniški šoli v Ljubljani se je Bregar najprej zaposlil v papirnici v Radečah, kasneje pa v tovarni celuloze v Goričanah. Že leta 1941 se je pridružil narodnoosvobodilnemu boju, v avgustu 1942 pa je vstopil v partizane in prevzel partizansko ime Don. V Poljanskem bataljonu je bil med pobudniki za ustanovitev partizanske tehnike, ki se je kasneje razvila v tehniko Pokrajinskega komiteja Komunistične partije Slovenije za Gorenjsko. Leta 1943 je postal član komunistične partije. Kot strojnik po izobrazbi je postal vodja tehnike. Bil je zaslužen za ustanovitev in razvoj partizanskega tiska in tiskarn na desnem bregu Save na Gorenjskem. Marca 1944 je organiziral tiskarno Julija, junija Trilof, avgusta pa Donas, ki je ime dobila po Bregarjevem partizanskem imenu in iz imena soorganizatorke in njegove bodoče soproge Naste Sevšek – Julije. Za zadnji dve je Bregar zasnoval in tudi izdelal tiskarske stroje. Vedno je znal najti rešitev za težke tehnične probleme. Tiskarna Donas je ob Trilofu postala najpomembnejša partizanska tiskarna na Gorenjskem. Obe sta se do konca vojne preselili, Trilof v Davčo, Donas pa na Jelovico. Med 24. avgustom in 3. septembrom 1944 so v Donasovi tiskarni tiskali prvo številko Gorenjskega glasa. Številka je imela datum 21. avgust, natiskana pa je bila v 3000 izvodih in na štirih straneh. Don je ocenil, da bo Gorenjski glas lahko izhajal kot tednik in da ga bo v Donasu mogoče tiskati v nakladi dva tisoč izvodov. S tem so se pričeli zametki tednika za Gorenjsko, ki izhaja še danes. Po koncu druge svetovne vojne je Bregar opravljal vrsto nalog na družbenopolitičnem in gospodarskem področju. Med drugim je bil direktor tovarne tesnil Donit v Medvodah in Bakelit (kasneje Fenolit) v Borovnici. Pri svojem delu se je vedno odlikoval z uvajanjem novih delovnih postopkov in inovacij. Bregar je umrl leta 1972. Leta 1980 so mu ob vhodu v tovarno Donit postavili doprsni kip, delo kiparja Boštjana Putriha.