Branko PINTARIČ

Osnovno šolo je obiskoval v Rogašovcih, gimnazijo (pedagoško družboslovno-jezikovno smer) pa v Murski Soboti. Pesmi je začel objavljati že v srednji šoli, v srednješolskem glasilu Nova pota, in lokalnem časopisu Vestnik. V tem času je sodeloval na več mladinskih pesniških festivalih.  Povabljen je bil na branje poezije v Pionirski dom v Ljubljani 1984. Njegova prva pesem v knjigi je bila objavljena leta 1988 v skupinski pesniški zbirki Imenik članstva. Leta 2000 je nastopil v zbirki Korina naših temnih sanj skupaj z Edvardom Mihaličem, Slavkom Fickom in Jožefom Hajdinjakom. Leta 2012 pa je izdal prvo samostojno pesniško zbirko Temni smeh/kmični smej. Izbor njegovih pesmi je bil objavljen v antologiji prekmurskih pesnikov Mostovi/Hidak, ki jo je za madžarski kulturni prostor pripravila Judit Csuka Zagorec. Na podlagi ljudskega izročila je napisal pravljico Kako so šli drvarit/Kak so šli v lejs trejbit. Predelana je bila tudi v lutkovno predstavo.
Pesmi in prozo piše tako v knjižni slovenščini kot v prekmurščini, kar je ena izmed značilnosti njegovega opusa. Druga opazna značilnost je socialna motivika, katere zgled mu je pesnik Srečko Kosovel. Socialna vprašanja vpleta tudi med ljubezenske in življenjsko-refleksivne motive.

Z gledališčem se je prav tako začel ukvarjati že v srednji šoli. Najprej je sodeloval v srednješolski gledališki skupini pod vodstvom prof. Cvetke Jošar, nato pa v gledaliških skupinah Zveze kulturnih organizacij Murska Sobota (KUD Štefan Kovač).  Pri njih se je začel šolati v gledališkem poklicu. Je ljubiteljski gledališki igralec, režiser in scenarist. Osnove gledališke režije, dramaturgije, scenografije in kostumografije si je pridobil v šoli za režiserje in mentorje gledaliških skupin, ki jo je v sezoni 2009/10 organiziral Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Vodil je gledališko skupino Prometej na Cankovi in z njo dosegal odmevne rezultate.

Pomembno je njegovo delovanje med porabskimi Slovenci. Bil je režiser gledališke skupine Veseli pajdaši iz Števanovec, s katero je prav tako dosegal vidne uspehe in prispeval k ohranjanju in razvijanju slovenskega jezika in kulture v Porabju. Za skupino je režiral štiri sezone, z njimi obiskoval številne festivale na Madžarskem in sam prispeval nekaj vlog.

Leta 2018 je bil urednik prevoda Malega princa (Mali Kralič) v prekmurščino, ki ga je opravil Akoš Dončec. Knjiga je postavila temelj založbi Cajt, ki je bila ustanovljena naslednje leto na njegovo pobudo. Pod okriljem založbe izhajajo številna literarna dela prekmurskih pisateljev. Med najbolj vidne sodi izdaja molitvenika Jezuš, tovariš moj.

Živi in ustvarja v Rogašovcih.