Rodi se v meščanski družini na Bregu v Ljubljani, krščen v župniji sv. Jakoba, očetu Alojziju, profesorju fizike na Višji pedagoški šoli (kasneje se preimenuje v Pedagoško akademijo) v Ljubljani in materi Gabrijeli (roj. Longer). Stari oče Ivan Bračko, dunajski študent in lingvist, je bil ravnatelj in profesor na celjski gimnaziji. Konča osnovno šolo Ledina in 2. gimnazijo v Ljubljani, kjer maturira leta 1970. Naslednje leto se vpiše na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, smer: umetnostna zgodovina, arheologija in pridobi naziv umetnostni zgodovinar in arheolog.
Objavlja v zgodnjih 70-ih v Tretjem dnevu (Intervju z umetniki), Tribuni (Pismo psihiatrom), Novi reviji (Intervju s Tarasom Kermaunerjem), Celovškem zvonu (Intervju z Vinkom Ošlakom in Klaudijem Tutto). Njegove objave so večkrat prepovedane s strani CK KPS pod vodstvom tov. Mileta Šetinca, deluje kot disident zoper komunistični režim.
Po hudih osebnih stiskah in po preizkušnji alkoholizma najde rešitev v spisih ortodoksnega krščanstva. Prijatelj publicist Marko Tavčar ga spodbuja k objavljanju odmevnih osebnih zapisov v katoliškem tedniku Novi glas (Trst, Gorica).
Po letu 2006 se za stalno naseli v Kopru, kjer najde svoje »zavetišče« in se posveča preučevanju mističnih, eshatoloških in patroloških vprašanj.
Pavel Bračko
Ustni vir: Pavel Bračko, 2019