BOŽIČ, Zoran

Zoran je otrok primorske partizanske družine. Kot drugi od treh bratov se je rodil leta 1951 v Ljubljani, a bil kmalu po rojstvu prinešen v mestni blok na Zlatem polju v Kranju. Kljub patronatu samega predsednika Tita se je moral potruditi, da je uspešno končal Osnovno šolo Franceta Prešerna (1966) in Gimnazijo Kranj (1970), kjer ga je za študij slovenščine navdušila učiteljica Marija Žagar. Znanstveno pot je začel v drugem letniku Filozofske fakultete z referatom Podoba govorne slovenščine v TV-drami Dušana Jovanoviča Avtostop, ki ga je pod mentorstvom Jožeta Toporišiča objavil v Slavistični reviji. Leta 1975 je prejel Prešernovo priznanje za B-diplomsko nalogo na primerjalni književnosti (Motnje pri razumevanju literarnih del), v kateri je preučeval hermenevtično problematiko v študijah svojih profesorjev Zadravca, Paternuja in Pirjevca. Čeprav je bila A-diplomska naloga iz jezika popoln neuspeh, je leta 1978 uspešno opravil diplomski izpit iz književnosti, zato ga je Boris Paternu predlagal na mesto asistenta za slovensko književnost na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Kljub boljšim referencam slovenskega diplomanta so Hrvati raje sprejeli svojega kandidata Krešimirja Nemca.

Enoletni vojaški rok je odslužil v Beogradu (1978/79), kjer se je usposobil za raketno uničevanje tankov in bil na Zveznem sekretariatu za ljudsko obrambo sprejet v zvezo komunistov. Leta 1979 se je s trebuhom za kruhom preselil z Gorenjske na Goriško. Poklicno kariero je začel na Šolskem centru za blagovni promet v Novi Gorici. V razredu se je razdajal bodočim gostincem, prodajalcem, ekonomskim tehnikom in družboslovcem, bil več mandatov predsednik delavskega sveta in partijski sekretar, leta 1985 pa se je dejavno vključil v preseganje stranpoti usmerjenega izobraževanja. V Naših razgledih je v pogovoru z naslovom Zablode usmerjenega reformizma utemeljeno zahteval vrnitev prejšnje gimnazije (s tem je sprožil večmesečno polemiko), na zborovanju slovenskih slavistov v Novi Gorici pa je nastopil z uvodnim referatom Slovenščina, šolstvo in slovenstvo. Leta 1988 je na konferenci slovenskih komunistov v Ljubljani predlagal sklep, da morajo slovenski delegati v zveznih organih v Beogradu uporabljati slovenščino (s tem si je prislužil portret tedna v prvomajskem Delu), leta 1990 pa je neuspešno kandidiral za poslanca v republiškem Zboru združenega dela.

Po osamosvojitvi Slovenije je presekal s politiko in se ponovno posvetil strokovni problematiki. Leta 1993 je v Sodobnosti objavil razpravo Tri Prešernove krivde (interpretacija Krsta pri Savici), z več prispevki v didaktičnih priročnikih Vinka Cudermana pa se je začel posvečati vprašanjem poučevanja književnosti. Leta 1998 je izdal obsežna priročnika za domače branje Zlati poljub in Poljub zlata, v katerih so nizi leposlovnih odlomkov namenjeni obravnavi po metodi tesnega branja in ju z veseljem fotokopirajo številni srednješolski učitelji po vsej Sloveniji. V študijskem letu 2002/03 je na Filozofski fakulteti v Ljubljani vpisal podiplomski študij iz didaktike književnosti (mentorica Boža Krakar Vogel), po odobritvi neposrednega prehoda na doktorski študij pa je leta 2004 postal asistent za književnost na slovenistiki Univerze v Novi Gorici. V juliju 2010 je uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Poezija Franceta Prešerna v srednješolskih učbenikih in njena recepcija, oktobra 2010 pa je na Kongresu Slavističnega društva Slovenije nastopil z uvodnim predavanjem Problem kvadrature Krsta (Prešernova pesnitev kot izraz kulturne neenakovrednosti) in dobil posebno priznanje društva za najboljšega doktorskega študenta.

Na Srednji ekonomski in trgovski šoli še vedno razkriva lepote jezika in književnosti bodočim ekonomskim tehnikom in gimnazijcem. Na Univerzi v Novi Gorici že osmo leto izvaja vaje pri predmetu Uvod v študij književnosti z literarno teorijo, že tretje leto pa predava poezijo Franceta Prešerna. V širšem slovenskem prostoru nastopa s predavanji iz književne didaktike, na Goriškem pa se s sodelavci posveča predvsem domoznanski problematiki (simpoziji o Simonu Gregorčiču, Ljubki Šorli, Cirilu Kosmaču, Francetu Bevku in Damirju Feiglu).

Novembra 2012 je bil kot predstavnik vzgoje in izobraževanja izvoljen v Državni svet za mandat 2012–2017. V prostem času je skupaj z ženo urejal vzorčni sadovnjak starih sadnih sort Pod skalco v Kojskem v Brdih, v naselju Kojsko v Občini Brda je tudi pokopan.

Vir: zapis Zorana Božiča,novembra 2011 v Novi Gorici