Foto galéria
Rodil se je mami Jožici, roj. Štemberger, in očetu Ladislavu Bostiču. Osnovno šolo je obiskoval sprva v rojstnem mestu Zadar, nadaljeval pa v Titogradu (danes Podgorica) in Bregani ter maturiral na gimnaziji v Brežicah. Nato se je vpisal na Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani, kjer je leta 1983 diplomiral in pridobil naziv diplomirani obramboslovec. V zgodnji mladosti je bil dejaven v taborniškem odredu Matije Gubca v Brežicah, prav tako od mladih let se ukvarja s športom, npr. s planinarjenjem, košarko in potapljaštvom, v zrelih letih pa je pridobil tudi licenco športnega motornega pilota.
Med osamosvojitveno vojno leta 1991 je Bostič s sodelavci koordiniral obrambne priprave občine Krško ter v okviru pristojnosti sodeloval pri podpori enotam Teritorialne obrambe in milice na terenu. Do leta 1992 je na Sekretariatu za obrambo občine Krško opravljal naloge na področju obrambnih priprav, nato pa naloge načelnika štaba 210. učnega centra Teritorialne obrambe Republike Slovenije v Vojašnici Cerklje ob Krki.
Leta 1994 je pridobil osnovno pehotno znanje v Fort Benningu, v ZDA, kjer je opravil še padalski tečaj. Leta 1996 je bil prvi pripadnik Slovenske vojske (SV), ki je sodeloval na mednarodni vaji BLUE TAIGA v Angliji. Stotnik Bostič je leta 1996 postal prvi poveljnik 10. bataljona za mednarodno sodelovanje SV. Pripravil je enoto za prvo mednarodno misijo SV v Albaniji. Kot častnik se je udeležil več mirovnih misij (Makedonija 2000, Bosna 2003, Libanon 2008, Sirija 2012) in bil poveljnik slovenskih kontingentov SV v sklopu Večnacionalne bojne skupine v Makedoniji, Bosni in Libanonu. Leta 2004 je bil kot predstavnik SV poslan v ameriško centralno poveljstvo (USCENTCOM) na Floridi, kjer je pokrival afganistansko in iraško vojno. Leta 2010 je bil v činu podpolkovnika postavljen na dolžnost poveljnika 107. letalske baze SV v Vojašnici Cerklje ob Krki. Udeležil se je več mednarodnih vojaških vaj in se nenehno izobraževal. Opravil je več mednarodnih tečajev in usposabljanj v tujini in doma. Upokojil se je leta 2018.
Prejel je številne medalje, priznanja in znake: zlati znak Zveze tabornikov Slovenije (1987), skupinski pokal Teritorialne obrambe občine Brežice za 1. mesto v streljanju z vojaško puško (1985), pisno priznanje poveljnika pehotne šole Fort Benning, ZDA (1995), srebrna medalja SV (1997), medalja NATO za udeležbo v mirovni misiji na Kosovu (KFOR) (2000), medalja v službi miru SV (2001), medalja NATO za udeležbo v mirovni misiji na Balkanu (SFOR) (2003), medalja za udeležbo v službi miru (SFOR) (2003), spominska medalja udeležencev vojne za samostojno Slovenijo 1991 (ZVVS, 2001), priznanje Nacionalne garde države Kansas (SFOR) (2003), bronasta medalja 1. brigade SV (2004), srebrni znak poveljniško štabne šole SV (2006), medalja OZN za službo v UNIFIL, Libanon (2008), medalja v službi miru (UNIFIL) (2008), srebrna medalja generala Maistra (2010), medalja generala Franca Rozmana Staneta (2011), medalja OZN za službo v Siriji (UNSMIS) (2012), zlata medalja BRZOL (2013), medalja NATO za udeležbo in delo v NATO MLO Beograd (2014).
Siol.net (Vrnitev podpolkovnika Bostiča iz najbolj nevarne misije ZN)
Delo.si (Slovenski opazovalec v Siriji)
Dolenjski list (Gasilsko reševalna vaja Letalo 2010)
Bostič, J. Nastanek in razvoj 10. bataljona za mednarodno sodelovanje. V: Vojnozgodovinski zbornik, 1999, str. 92–107.
Bostič, J. V lovu za otroškimi sanjami. V: V uniformi maskirnih barv: življenjepisi visokih častnikov Slovenske vojske iz Posavja: zbornik vojaških življenjepisov, 2013, str. 115–124.
Bostič, J. Zgodovina skozi oči prvega poveljnika bataljona. 10. udarni: Bilten 10. bataljona, 27. 5. 2006, str. 4–5.
Osebni podatki: Josip Bostič, julij 2023