Otroška leta je preživela v Pevmi pri Gorici kjer je tudi obiskovala osnovno šolo. Dvajsetletna je odšla na Dunaj, kjer je skrbela za skupno gospodinjstvo z bratom in mu pomagala v trgovini. Po sedmih letih dela pri bratu se je odločila za izobraževanje za negovalko. Njeno obsežno teoretično in praktično znanje, pridobljeno od leta 1912 do 1914, ji je bilo v veliko pomoč pri nalogah, ki so jo čakale v vojnem času.
Praktično zanje je med šolanjem pridobivala na porodniško-ginekološki kliniki Wertheim, kjer je že po enoletni praksi nadomeščala oddelčno sestro. Kot asistentka je eno nato eno leto delala pri dr. Wagnerju. Med vojno bila že leta 1915 je bila določena za delo na rekonvalescentnem oddelku vojaške bolnišnice ter nato še za delo pri ekipi švedske misije v bolnišnici mednarodnega Rdečega križa. Leta 1917 je sprejela odgovorno nalogo glavne sestre v rezervni vojaški bolnišnici. Ko je leta 1918 diplomirala kot skrbstvena (patronažna) sestra, je bila določena za službo skrbstvene sestre v Trstu. Ker je kmalu po tem prišlo do razpada avstro-ogrske monarhije, je prenehal veljati dekret o njeni nastanitvi in delu. Zato se je preselila v novonastalo državo SHS, v Ljubljano.
Povojne razmere na področju zdravstveno-socialnega varstva so bile slabe. Tu je delovala med vojaki in goriškimi begunci, saj za prvo diplomirano skrbstveno sestro ni bilo nobene prave zaposlitve. Šele minister Anton Kristan je, leta 1919 prek, Alojzije Štebijeve, nadzornice za mladinsko varstvo, dosegel, da je bila sprejeta v bolnišnico »Bratovske skladnice« na Jesenicah. Začela je s hišnimi obiski novorojencev, poučevanjem mladih mater o negi otroka, širjenjem zdravstvene vzgoje in posredovanjem zdravniške pomoči bolnim. S pomočjo dr. Kogoja in Alojzije Štebij je oblikovala in ustanovila program »Posvetovalnice za matere in dojenčke«. Prvo posvetovalnico je organizirala v jeseniškem otroškem vrtcu.
Maja leta 1922 je Boškinova obrnila nov list na svojem profesionalnem področju. Zapustila je Jesenice in sprejela nalogo, da uredi zavetišče v prostorih prenapolnjene in zanemarjene sirotišnice v Ljubljani. Leta 1924 je diplomirala na Šoli za zaščitne sestre pri Zavodu za socialno higiensko zaščito dece v Ljubljani. Že med šolanjem in po njem je sodelovala pri izobraževanju tudi kot inštruktorica za patronažno službo. Leta 1926 je sprejela delo v posvetovalnici za matere in otroke v Trbovljah in ga opravljala, dokler je niso leta 1939 poklicali nazaj v Ljubljano. Tam je v Higienskem zavodu je vodila higienske razstave. To so bile potujoče razstave po vaseh, ki so jih spremljala predavanja in propagandni filmi. Še istega leta pa je odšla v Škofjo Loko, kjer je delovala na področju varstvu mater in otrok ter v protituberkulozni službi. Kasneje je opravljala tudi delo pri rentgenu. Tam je ostala do svoje upokojitve. Bila je tudi dolgoletna predsednica poklicnega združenja medicinskih sester.
Po upokojitvi je s svojo sestro Valerijo živela v Pevmi pri Gorici in bila še vedno zelo dejavna. Udeleževala se je prosvetne dejavnosti, bila je odbornica v društvu “Naš prapor” in članica Demokratične fronte Slovencev na Goriškem.
Na Jesenicah vsako leto v organizaciji Splošne bolnišnice Jesenice (SBJ) v sodelovanju s (Visoko šolo za zdravstveno nego Jesenice – VŠZN, zdaj je to Fakulteta za zdravstvo Angele Boškin: preimenovano decembra 2016) Fakulteto za zdravstvo Angele Boškin (FZAB) potekajo Dnevi Angele Boškin. Gre za tradicionalno srečanje, ki je namenjeno vsem zdravstvenim delavcem, udeležujejo pa se ga tako zaposleni v zdravstveni negi, zdravniki, predstavniki stanovskih društev in drugih organizacij, povezanih z zdravstvom. Pod okriljem FZAB pa deluje tudi Inštitut Angele Boškin za raziskave v zdravstvenih vedah.
Zlati znak Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije ter reg zaslug za narod s srebrnimi žarki.
Korenčar, A. Življenje in delo Angele Boškin, prve šolane medicinske sestre na Slovenskem. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 2009.
Primorski slovenski bibliografski leksikon: tretja knjiga. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1976, str. 108–109.