Borut RUTAR

Rodil se je v Tolminu očetu Stanislavu, računovodji v gimnaziji, knjižnici in glasbeni šoli, ter materi Pavli, vodji kuhinje v Hotelu Krn v Tolminu. Osnovno in srednjo ekonomsko šolo je obiskoval v Tolminu. Diplomiral je leta 1982 na prvi stopnji Visoke ekonomsko-komercialne šole v Mariboru, oddelek v Kopru, in pridobil naziv ekonomist. Tedaj mu je umrl oče. Leta 1983 se je vpisal na FSPN v Ljubljani in obiskoval dva semestra tretjega letnika. Drugi del vojaškega roka je odslužil v komandi IX. armije JLA v Ljubljani leta 1984. Zaposlen je bil v Domu upokojencev Podbrdo (1984−1987), Soškem gozdnem gospodarstvu Tolmin (1987−1990), v Iskri Tolmin (1990) in v Centru za vojne begunce nekdanje Jugoslavije Tolmin (1991−1994).

Po osamosvojitvi Slovenije je bil od leta 1993 raziskovalec in publicist primorske protifašistične organizacije TIGR, ko so ga zadnji živeči člani TIGR-a, Anton Rutar, obsojenec iz prvega (1930), ter Mirko Brovč in Bogomil Hvala, obsojenca iz drugega (1941) tržaškega procesa, v novih demokratičnih razmerah v Sloveniji pridobili za pisanje o slovenski protifašistični preteklosti v TIGR-u, zamolčani v času jugoslovanskega socializma. Raziskave je Rutarju najprej podprla Občina Tolmin v okviru javnih del v letih 1997−1999. Zatem si je eksistenco uredil sam s samozaposlitvijo v lastni turistični dejavnosti.

V letu 1996 ga je k sodelovanju povabilo Društvo TIGR Primorske (Vid Vremec in Ciril Pelicon). Slovenski javnosti je predstavil razvoj in likvidacijo narodne vstaje organizacije TIGR v letih 1938−1941 in njeno strategijo osvoboditve Primorske, skupaj z divizijami armade Kraljevine Jugoslavije. S svojimi odkritji je prispeval k barvitemu in večplastnemu spoznavanju in razumevanju desetletja politično zapostavljene in enostransko razlagane preteklosti slovenskega protifašizma od leta 1927 do 1945, posledično tudi k rehabilitaciji protifašizma demokratičnega, liberalnega in katoliškega predvojnega tabora v Ljubljani in na Primorskem. V zgodovinopisju mu verodostojnost dajejo večletni stiki s tigrovci, starimi od 83 do 96 let; po njihovih pisnih zapuščinah in izjavah je pisal knjige. Deset let je bil član upravnega odbora Društva TIGR Primorske, zvez med društvom in zadnjimi živečimi člani TIGR-a in kot tak zadolžen za posamezne aktivnosti društva, pisanje predlogov in utemeljitev za postavitev spominskih obeležij in biografij tigrovcev. Rutar je zasebno predvsem literat in lirični pesnik. Je med soustanovitelji Literarnega kluba Tolmin, kjer so leta 1984 izbrali njegov predlog za poimenovanje revije − Sotočja. Svoja zgodnja literarna dela, pesmi, je objavil v reviji Mladi val, glasilu Šolskega centra Tolmin (1977); kasneje v revijah Sotočja (1985, 1986, 1989, 1990, 2000, 2009); Mladini, literarni prilogi Sinja ptica (1986/1987); Dialogih Maribor, Fontani Koper (1987) in Primorskih srečanjih (1990). Objavil je tudi več priložnostnih prispevkov v časopisih Novi glas, Primorske novice, Svobodna misel in Primorski rodoljub. Imel je nekaj deset literarnih večerov s predstavitvami del o TIGR-u v Ljubljani, Trstu, Gorici, Mariboru, Kopru, Novi Gorici, Postojni, Tolminu, Mostu na Soči, Kanalu, Kobaridu in Divači. Posamezna dela je predstavil tudi na TV SLO, v oddaji Povečava, ter na Radiu Slovenija (Mlada pota) ali Radiu Koper, Radiu Alpski val in na Notranjskem radiu. Je tudi predlagatelj sprejetega predloga poimenovanja Trga tigrovcev v Tolminu in predlagatelj pobude pri MO Ljubljana za postavitev spomenika TIGR-u v Ljubljani na Trgu republike.