BORROMEO, Anton Maria

Rodil se je v plemiški družini grofa Bonifacia, vstopil v red teatincev (v latinščini Ordo clericorum regularium vulgo Theatinorum) leta 1682 v samostan v Vicenzi. Študiral je filozofijo in teologijo, prejel mašniško posvečenje v Benetkah leta 1689 ter poslan v Rim, kjer je v redovni hiši opravljal službo tajnika kardinalu Giuseppeju Mariji Tommasiju; bil je tudi generalni konsultor in vizitator redovnih hiš v Rimu.
Kar nekaj let se je nastanil v hiši pri sv. Silvestru a Monte Cavallo, kjer je deloval med krajevnimi pastirji z nadimkom Orgalio Perrasiano in se med ostalim izkazal kot izvrsten poet. Ko je bil premeščen v Padovo je poučeval filozofijo, moralno teologijo in kanonsko pravo v redovni hiši pri sv. Simonu in Judi, kjer je bil tudi predstojnik v dveh mandatih. V tem obdobju se je uveljavil kot izvedenec na področju cerkvenega prava z objavo dela O izvolitvi poklicev v generalni redovni ustanovi regularnih duhovnikov v povezavi s praktičnimi vprašanji (De electione Vocalis inter clericos regulares comitiis generalibus interfuturi quaestiones practicae, Rim 1712), kjer se izkaže za izvrstnega poznavalca redovnih konstitucij.
Sočasno je izšlo tudi njegovo delo O zgodovini volovske epidemije za leto 1711, z analizo vzrokov, nege in zaščite zdravega goveda (Istoria dell’epidemia de’ buoi accaduta l’anno 1711,coll’esame delle cagioni,uso de’ rimedi,e modo di preservare i buoi sani…, Benetke 1712), ki je sad preučevanja goveda, ko je hodil na oddih v Sarmeolo, zaselek pri Padovi. Njegova dognanja na području naravoslovja, zlasti zoologije je G. M. Lancisi priporočil uredniku A. Vallisnieriju, ki jih je vključil v delo Opažanja in izkušnje o izvoru in življenju raznih insektov (Osservazioni ed esperienze intorno all’origine e costumi di varii insetti, Padova 1713).
Medtem mu je Akademija arkadov zaupala nalogo, da napiše življenjepis kardinala Tommasija, ki naj bi izšla v tretjem zvezku Življenja slavnih arkadov (Vite degli Arcadi illustri), ki pa je izšla tudi v ločeni publikaciji Življenje kardinala Tommasija v Kongregaciji regularnih klerikov teatincev (Vita del cardinal Tommasi della Congregazione de’ cherici regolari detti teatini, Benetke 1713). Papež Klemen XI. ga je 30.8.1713 imenoval za koprskega škofa; 3.9. ga je kardinal Pietro M. Corradino v Rimu posvetil v škofa.
V zaupani škofiji je obnovil stolnico, s čimer je zabrisal stari slog predhodne cerkve, razširil krajevno semenišče in ga uskladil z zakonskimi in didaktičnimi predpisi padovanskega semenišča. Leta 1722 je sklical škofijsko sinodo (Dioecesana syonodus prima iustinopolitana quam ilustrissimus et reverendissimus D.D. A.M.B… in sua ecclesia cathedrali diebus 4 et 5 maii celebravit anno MDCCXXII…, Patavii 1723).
7.7.1733 se je zaradi zdravstvenih težav odpovedal škofovski službi in se umaknil v samostan sv. Marije Carmignanske, ki mu ga je namenil papež Klemen XI. leta 1716, kjer je tudi umrl.