Rodil se je v plemiški družini grofa Bonifacia, vstopil v red teatincev (v latinščini Ordo clericorum regularium vulgo Theatinorum) leta 1682 v samostan v Vicenzi. Študiral je filozofijo in teologijo, prejel mašniško posvečenje v Benetkah leta 1689 ter poslan v Rim, kjer je v redovni hiši opravljal službo tajnika kardinalu Giuseppeju Mariji Tommasiju; bil je tudi generalni konsultor in vizitator redovnih hiš v Rimu.
Kar nekaj let se je nastanil v hiši pri sv. Silvestru a Monte Cavallo, kjer je deloval med krajevnimi pastirji z nadimkom Orgalio Perrasiano in se med ostalim izkazal kot izvrsten poet. Ko je bil premeščen v Padovo je poučeval filozofijo, moralno teologijo in kanonsko pravo v redovni hiši pri sv. Simonu in Judi, kjer je bil tudi predstojnik v dveh mandatih. V tem obdobju se je uveljavil kot izvedenec na področju cerkvenega prava z objavo dela O izvolitvi poklicev v generalni redovni ustanovi regularnih duhovnikov v povezavi s praktičnimi vprašanji (De electione Vocalis inter clericos regulares comitiis generalibus interfuturi quaestiones practicae, Rim 1712), kjer se izkaže za izvrstnega poznavalca redovnih konstitucij.
Sočasno je izšlo tudi njegovo delo O zgodovini volovske epidemije za leto 1711, z analizo vzrokov, nege in zaščite zdravega goveda (Istoria dell’epidemia de’ buoi accaduta l’anno 1711,coll’esame delle cagioni,uso de’ rimedi,e modo di preservare i buoi sani…, Benetke 1712), ki je sad preučevanja goveda, ko je hodil na oddih v Sarmeolo, zaselek pri Padovi. Njegova dognanja na području naravoslovja, zlasti zoologije je G. M. Lancisi priporočil uredniku A. Vallisnieriju, ki jih je vključil v delo Opažanja in izkušnje o izvoru in življenju raznih insektov (Osservazioni ed esperienze intorno all’origine e costumi di varii insetti, Padova 1713).
Medtem mu je Akademija arkadov zaupala nalogo, da napiše življenjepis kardinala Tommasija, ki naj bi izšla v tretjem zvezku Življenja slavnih arkadov (Vite degli Arcadi illustri), ki pa je izšla tudi v ločeni publikaciji Življenje kardinala Tommasija v Kongregaciji regularnih klerikov teatincev (Vita del cardinal Tommasi della Congregazione de’ cherici regolari detti teatini, Benetke 1713). Papež Klemen XI. ga je 30.8.1713 imenoval za koprskega škofa; 3.9. ga je kardinal Pietro M. Corradino v Rimu posvetil v škofa.
V zaupani škofiji je obnovil stolnico, s čimer je zabrisal stari slog predhodne cerkve, razširil krajevno semenišče in ga uskladil z zakonskimi in didaktičnimi predpisi padovanskega semenišča. Leta 1722 je sklical škofijsko sinodo (Dioecesana syonodus prima iustinopolitana quam ilustrissimus et reverendissimus D.D. A.M.B… in sua ecclesia cathedrali diebus 4 et 5 maii celebravit anno MDCCXXII…, Patavii 1723).
7.7.1733 se je zaradi zdravstvenih težav odpovedal škofovski službi in se umaknil v samostan sv. Marije Carmignanske, ki mu ga je namenil papež Klemen XI. leta 1716, kjer je tudi umrl.
Istoria dell’epidemia de’ buoi accaduta l’anno 1711,coll’esame delle cagioni,uso de’ rimedi,e modo di preservare i buoi sani…, Venezia 1712.
De electione Vocalis inter clericos regulares comitiis generalibus interfuturi quaestiones practicae, Romae 1712.
Vita del cardinal Tommasi della Congregazione de’ cherici regolari detti teatini, Venezia 1713.
Dioecesana syonodus prima iustinopolitana quam ilustrissimus et reverendissimus D.D. A.M.B… in sua ecclesia cathedrali diebus 4 et 5 maii celebravit anno MDCCXXII…, Patavii 1723.
Tajni vatikanski arhiv, Proc. Dat. 1713, vol. 90, ff. 212-215.Mazzuchelli, G. M.: Gli Scrittori d’Italia, II, 3, Brescia 1762, str. 1794sl.
Vezzosi, A. F.: I scrittori de’ cherici regolari teattini, I, Roma 1780, str. 156-159.
Vedova, G.: Biografia degli scrittori padovani, I, Padova 1832, str. 142-144.
Cappelletti, G.: Le Chiese d’Italia, VIII, Venezia 1851, str. 739.
Carini, I.: L’Arcadia dal 1690 al 1890, I, Roma 1891, str. 581-583.
Babudri, F.: Cronologia dei vescovi di Capodistria, v: Archeografo triestino, s. 3, V (1909), str. 232sl.
Moroni, G.: Dizionario di erudizione storico-ecclesiastica, LXXVII, str. 68; LXXX, str. 269.
Ritzler, R. – P. Sefrin: Hierarchia catholica medii et recentioris aevi, V, Patavii 1952, str. 231.