BOLHAR, Alojzij

Rojen je bil v Kamniku, leta 1919 je opravil učiteljsko maturo v Ljubljani, v Zagrebu zaključil telovadno akademijo, diplomiral iz stenografije in po koncu 2. svetovne vojne še na slavistiki v Ljubljani. V Celju je s prekinitvami poučeval preko 20 let. Od leta 1925 do 1941 je delal na celjski gimnaziji, med drugo svetovno vojno je bil izgnan, v obdobju od 1948 do 1953 je delal kot knjižničar v Ljubljani, po letu 1953 pa je spet poučeval na več celjskih srednjih šolah – kot profesor slovenščine še celo po upokojitvi. V mestu ob Savinji je ostal vse do svoje smrti.

Uveljavil se ni le kot dober poznavalec slovenskega jezika in kulture, ampak tudi kot prevajalec in publicist. Interes za »narodno blago« oz. za ljudsko izročilo ga je vodil k zbiranju etnografskega gradiva (leta 1950 je bil imenovan za strokovnega sodelavca pri Komisiji za slovensko narodopisje SAZU) in k ljudski pravljici. Iz nemščine je že leta 1932 prevedel pravljice bratov Grimm, leta 1939 iz bolgarščine zbirko narodnih pravljic in pripovedk Pri ognjišču v priredbi Angela Karalijčeva, prevajal pa je tudi iz srbohrvaščine dela Avgusta Šenoe, Ivane Brlić – Mažuranić itd.

Glavnino svoje publicistične pozornosti je posvetil slovenski ljudski pravljici. Po njegovem izboru, ob dodanih komentarjih in ilustracijah Maksima Gasparija, je leta 1952 izšla zbirka Slovenske narodne pravljice. Zbirka je z dopolnitvami in drugimi ilustratorji doživela do leta 1981 10 ponatisov in je bila prevedena v številne tuje jezike.
Zbirka pravljic pod naslovom Peklenski boter in druge slovenske pravljice (1972), ki je izšla v Celovcu, prinaša nov izbor pravljic, zadnja Bolharjeva zbirka pa so Slovenske basni in živalske pravljice (1975) ob ilustracijah Marjana Mančka.

Omeniti velja tudi njegovo monografijo o Antonu Bezenšku, očetu slovenske in bolgarske stenografije, ki jo je kot učitelj stenografije pripravil leta 1934.

Alojzij Bolhar je svojo knjižno zapuščino v oporoki zapustil Osrednji knjižnici Celje in jo imenoval za naslednico svojih avtorskih pravic, knjižnica pa v zameno oskrbuje njegov grob na celjskem mestnem pokopališču.