BOJC, Etbin

Njegov oče je bil Ivan Bojc, po poklicu orožnik, doma iz Dolenje vasi pri Ribnici, mati pa Fani, rojena Debevec. Zaradi očetove službe se je družina nenehno selila. Kmalu po njegovem rojstvu so se preselili v Dobrepolje, kjer se je rodil njegov brat pravnik in novinar Vilko Bojc in kjer je v letih 1913–1919 obiskoval osnovno šolo. Mladost v Dobrepoljah je kasneje opisal v Grosupeljskem zborniku (1973 in 1974). Prvi letnik gimnazije (1919/20) je obiskoval na škofijski gimnaziji Šentvid nad Ljubljano, naslednje razrede pa, po preselitvi v Kočevje, na tamkajšnji gimnaziji, kjer je leta 1927 maturiral. Študij je nadaljeval na Filozofski fakulteti v Ljubljani in leta 1931 diplomiral iz filozofije, pedagogike in slavistike.

Na gimnaziji v Kočevju je urejal in pisal v rokopisna dijaška lista Bliskavice in Naši ognji. V tem času je dom Bojčevih postal zbirališče kočevskih študentov in dijakov, kjer so debatirali in politizirali. Kmalu se je aktivno vključil v družbeno življenje. Postal je predsednik Slovenske dijaške zveze in med letoma 1927 in 1931 urejal glasilo Rast. Po študiju se je soočil z brezposelnostjo. Leta 1932 je odšel v poljski Lublin, kjer je raziskoval poljsko šolstvo, leta 1932 pa se je preselil v Maribor. Sodeloval je pri ustanovitvi Zveze mladih intelektualcev, organizaciji za pomoč brezposelnim učiteljem.

V šolskem letu 1933/1934 je bil honorarno zaposlen na učiteljišču uršulink v Škofji Loki, v letu 1934/1935 pa na učiteljišču uršulink v Ljubljani ter hkrati delal v knjižnici Narodnega muzeja v Ljubljani. Prvo stalno  službo je dobil leta 1935, ko je pričel poučevati na ljubljanskem državnem učiteljišču. Leta 1936 je bil prestavljen na realno gimnazijo za Bežigradom v Ljubljani, kjer je poučeval do leta 1943. Med letoma 1943 in 1945 je znova poučeval na ljubljanskem učiteljišču, v letu 1942 je bil nekaj časa interniran na Rabu. Po vojni, med letoma 1945 in 1957, je najprej služboval na nižji gimnaziji v Domžalah, nato pa, med letoma 1957 in 1968, ko se je upokojil, na Srednji gradbeni šoli v Ljubljani.

Po upokojitvi se je posvetil publicističnemu delu. Pisal je o pedagoški tematiki in zgodovini šolstva ter v raznih revijah in zbornikih objavljal leposlovne prispevke, knjižne ocene, poročila in prevode. Posebno pozornost je posvetil Antonu Martinu Slomšku in o njem napisal nekaj publikacij. Po drugi svetovni vojni je napisal več člankov o pouku slovenščine v šolah s praktičnimi napotki, ki so izšli v revijah Jezik in slovstvo, Sodobna pedagogika in Naši razgledi. Pisal je tudi o ljudskih pregovorih, o katerih je leta 1974 izdal knjigo.