Részletes keresés
hu
sl en it hu
Betűtípus
100%
125%
150%
200%
Színek
Alapértelmezett színek
Magas kontraszt
Fordított színek
Fekete-fehér
Mutató
Visszaállítás

BEVK, Davorina

BEVK Davorina
Foto: Arhiv knjižnice

Foto galéria

Született:
13. November 1894, Gorica
Elhunyt:
18. August 1971, Ljubljana
Hivatások és tevékenységek:
Lexikon:

Rojena je bila kot Martina Bratuž, osnovno in srednjo šolo je obiskovala v Gorici, kjer je leta 1914 maturirala. V istem letu si je tudi spremenila ime iz Martina v Davorina. V letih 1914-1916 je kot provizorna učiteljica poučevala v Istri, na šolah koprskega okraja. Po koncu prve svetovne vojne je učila na Spodnje Vipavskem, najprej v Bukovici, kasneje v Vipolžah. Ob božiču leta 1923 sta jo, skupaj z italijanskim profesorjem in socialistom Bonnesom, pri Pevmskem mostu napadla in pretepla dva moška. Dogodek je sprožil polemike v tedanjih časnikih, ki so sklepali, da je bil izveden rop, Davorina pa jebila prepričana, da je bil napad organiziran s strani fašistov. Leta 1924 se je usposobila za poučevanje italijanščine kot predmeta. Ko je leta 1927 dobila odlok o selitvi in poučevanju v notranjost Italije, je pisala Jugoslovanskemu ministrstvu za prosveto in neuspešno prosila za mesto učiteljice v Dalmaciji. Oktobra 1927 je bila premeščena v notranjost Italije v Careno (Piemont), vendar se je že po dveh mesecih vrnila v Gorico. V tem času se je pričela tudi njena skupna pot s pisateljem Francetom Bevkom, s katerim je odšla v Trst. Postala je njegova življenjska sopotnica, tesna sodelavka in tajnica. Leta 1928 so jo skupaj z Bevkovom zaradi zvez z jugoslovanskimi listi in politiki 14 dni zaprli, sledil je izgon iz Trsta nazaj v Gorico. Leta 1933 je pod psevdonimom Martina Seljak izšla njena edina monografija Ljubi moj domek, priročnik za gospodinje. Leta 1943 so jo ponovno zaprli, tokrat v Gorici, ko so jo zasačili med izročitvijo Vilfanovega pisma zaprtemu Bevku. Takoj po kapitulaciji Italije jo je Bevk, ki je že bil pri partizanih, zaradi varnosti poklical k sebi. Do leta 1945 je sodelovala v uredništvu revije Naša žena in bila članica glavnega odbora ženske organizacije AFŽ (Antifašistična fronta žena). V marcu leta 1946, med demonstracijami za priključitev Gorice Jugoslaviji, so ji neznanci večkrat vdrli v stanovanje in jo pretepli, nazadnje pa so ji med selitvijo na ulici požgali hišno opremo, knjige in obleke. Leta 1947 sta se z Bevkom preselila v Ljubljano in se leta 1951 tudi uradno poročila. Davorina Bevk je umrla v Ljubljani, slabo leto po smrti Franceta Bevka. Skupaj z njim in hčerko Jerico je pokopana na pokopališču v Solkanu.

Ljubi moj domek, 1933
Žena v raznih poklicih, 1934

Primorski slovenski biografski leksikon, 2. snopič, Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1975, str. 71
Zapuščina Davorine Bevk v Goriški knjižnici Franceta Bevka, 6 škatel
Slovenski narod, 1.2.1921, št. 25, str. 2
Edinost, 27.12.1923, št. 306, str. 3
Edinost 30.12.1923, št.309, str. 4

A bejegyzés szerzője: Irena Tul, Goriška knjižnica Franceta Bevka
Az első bevitel dátuma: 20. 8. 2012 | Utolsó módosítás: 20. 8. 2012
Irena Tul. BEVK, Davorina. (1894-1971). Obrazi slovenskih pokrajin. Mestna knjižnica Kranj, 2020. (citirano: 19. 7. 2024) Dostopno na naslovu: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/hu/oseba/bevk-davorina/
Hiba bejelentése