BERNARD, Nikolaj

Rodil se je kot prvi od osmih otrok Čeha Alberta Bernarda in Rozaliji Kueller v hiši št. 100 na Bistrici. Kot dvanajstletni fantič je prvič prišel v službo leta 1861 k “Freyherr von Zoisschen Eisenwerke zu Feistrich in dek Wochein”. Na posebnem službenem spričevalu, ki mu ga je izdalo vodstvo fužin barona Zoisa v Bohinjski Bistrici leta 1869, je zapisano, da je Bernard delal v letih 1861-1868 kot stružilec v splošno zadovoljstvo podjetja. Ko so leta 1869 prešle fužine v Bohinjski Bistrici v okvir takratne Kranjske industrijske družbe (KID), je Bernard ostal pri novih gospodarjih.

Leta 1879 se je poročil z domačinko Ivano Iskra. To je bila prva poroka ko so bili ženin in nevesta ter svatje oblečeni v moderne obleke in ne več v narodne noše. Ko pa je železarna v Bohinjski Bistrici 7. oktobra 1890 pogorela, se je skupaj z drugimi bohinjskimi železarji preselil na Jesenice. Tam je delal do leta 1930, ko se je upokojil. S tem, ko je delal v železarstvu polnih 69 let, je dosegel najvišje število službenih let tako med gorenjskimi železarji, kot verjetno tudi v evropskem prostoru. Bil je srednje velike in precej sloke postave, močnih brk in ličnih kosti ter jasnih oči. Govoril je malo, a njegove besede so bile vedno preudarne. Njegov življenjski ideal so bili družina, služba, lasten dom in godba.

Nikolaj je začel zbirati okoli sebe nadarjene fante, delavce-kovače, ki so leta 1874 ustanovili prvo kovaško godbo v Bohinju. V tej mali godbi na pihala je postal Bernard kapelnik, igrali pa so Preželj, Šoberl, Repinc, Žmitek, Žen, Ravnik Iskra, Torkar, Čop in še mnogi drugi. Zasedba male pihalne godbe je omogočala igrati samo vesele domače viže, vendar pa je s tem pričela prebujati navdušenje za slovensko glasbeno ustvarjalnost med ljudmi Bohinja in Gorenjske. Leta 1882 so v Bohinju ustanovili požarno brambo – gasilsko društvo, ki je pod svoje okrilje sprejelo tudi godbo. Vadili so pri Bernardu doma, pozneje pa v mizarski delavnici, in sicer ob sobotah in nedeljah, včasih pa tudi med tednom. Igrali so lažje koračnice, valčke, polke, venčke slovenskih narodnih pa tudi uverture. Češki valčki so predstavljali železni repertoar takratne zasedbe. V Bohinju je bil tudi organist od leta 1885 pa do leta 1889, ko se je preselil na Jesenice in si zgradil hišo, kjer je sedaj Gregorčičeva 10.

Po preselitvi na Jesenice je bil tudi prvi kapelnik tovarniške godbe na pihala. Pod njegovo veščo roko je bilo prirejenih veliko uspelih koncertov širom Slovenije. Iz njegove šole je izšlo več dobrih godbenikov, ki so širili glasbeno kulturo daleč naokoli. Več let je bil predsednik 1. Delavskega konsumnega društva na Jesenicah. Njegova hčerka Majda, pomožna knjigovodkinja, je kot prva ženska in Slovenka v nemško govorečih uradih, vodila knjigovodstvo v tem konzumu.

V zadnjih letih življenja je Nikolaj Bernard zapisal spomine dolgoletnega nepretrganega dela železarskega mojstra pri KID-u. Od šestih odraslih Bernardovih otrok sta bila najbolj poznana najstarejši Ivan, ki je za očetom vodil tovarniško in pozneje Krekovo godbo na pihala ter najmlajši Filip, ki je bil komponist.