BERNARD, Jakob

Rodil se je v številni kmečki družini. Po končani nižji gimnaziji se je vpisal na gradbeni oddelek Srednje tehnični šole v Ljubljani. Kot gradbeni tehnik se je vrnil na Bled in delal pri raznih gradbenih podjetjih. V zadnjih letih pred okupacijo je bil samostojen gradbeni podjetnik na Bledu. Takoj po napadu Nemcev na Jugoslavijo se je povezal z organizatorji narodnoosvobodilnega gibanja na Jesenicah in aktivno deloval pri pripravah za ljudsko vstajo, predvsem na področju Bleda, Ribnega, Koritnega in bližnje okolice. Organiziral je trojke, ki so zbirale orožje in opremo za prve partizane, ki so se pred nemškim nasiljem umaknili v gozdove. Pridobival je ljudi za narodnoosvobodilno gibanje. Ko je zaslutil, da ga namerava Gestapo aretirati, se je junija 1941 umaknil v ilegalo. Okrog sebe je zbral skupino sodelavcev – primorskih emigrantov in drugih in se konec junija 1941 povezal s skupino partizanov, ki je prišla na področje Jelovice nad Kupljenikom v Jelovško četo. Devetindvajsetega junija 1941 je postal komandir Jelovške čete imenovana tudi četa Ilije Gregoriča.

Kmalu je zaslovel zaradi svojega poguma in borbenosti. Kot bivši jugoslovanski rezervni oficir je imel primerno vojaško znanje, ki ga je spretno povezoval s partizansko taktiko. Že v juliju je na pobudo Matije Verdnika, predstavnika SKOJ za jeseniško Okrožje, in s pomočjo Oskarja Pogačnika organiziral blejske aktiviste, posebno mladince, da so izvedli veliko napisno in trosilno akcijo na Bledu in okolici. Vse ograje in zidovi so bili popisani z raznimi antifašističnimi gesli, s srpi in kladivi in pozivi na oboroženo vstajo proti okupatorju in izdajalcem. Vsem takratnim petokolonašem in nemčurjem z županom Paarom na čelu pa so bila poslana grozilna pisma, ki so jih opozarjala, da bodo partizani likvidirali vsakogar, kdor bo sodeloval z okupatorjem. Skupaj z Jožetom Gregorčičem in drugimi tovariši političnega in vojaškega vodstva na Gorenjskem je zelo aktivno propagandno deloval ter tako postal zelo znan. V začetku avgusta 1941 je z Gregorčičem in Žagarjem pripravljal načrt za napad na Begunje, kjer so nameravali osvoboditi nad 300 zapornikov. Nemci so zvedeli za priprave, zastražili mostove in napadli partizanske enote, pri čemer so pod Storžičem in Dobrčo padle prve partizanske žrtve na tem območju.

Udeležil se je vseh bojev gorenjskih partizanov v letu 1941. Enajstega novembra 1941 je organiziral veliko prehranjevalno akcijo. Bil je zelo zaslužen za organizacijo decembrske vstaje v Poljanski dolini 1941. leta. Skupaj z Žagarjem in Gregorčičem je pošiljal patrulje 4 do 5 mož, ki so v vsaki vasi zbirale prostovoljce, pripravljene na poziv. Vedno bolj je postajal priljubljen kot odličen komandir čete takratnega Cankarjevega bataljona. Sodeloval je v vseh pripravah za veliko bitko v Dražgošah in po tej bitki prevzel vodstvo skupine loških partizanov. Bil je znan po vsej Gorenjski, kot izredno pogumen in dober organizator, obenem pa brezobziren do izdajalcev in sovražnikov. Nemci so ga na vsak način poskušali zajeti in so zato nanj razpisali visoko nagrado 50.000 RM (Reich Mark).

V začetku februarja 1942 se je z intendantom čete Tonetom Demšarjem mudil v Stirpniku pri Oblaku nad Selcami. Nemci so zvedeli, da so pri Oblaku partizani in so hišo obkolili. Jaka in Tone sta planila iz hiše in se hotela prebiti iz obroča. Nemci so začeli divje streljati in ubili Demšarja, Jaka pa ranili. Kljub temu se je pognal naprej in poskušal uiti. Toda Nemci so mu sledili, ker so ga na vsak način hoteli ujeti živega. Mukoma se je prebijal skozi visok sneg in kmalu uvidel, da mu ni več rešitve. Nemci so ga popolnoma obkolili, toda preden so prišli do njega, se je sam ustrelil. Nemci so po vsej Gorenjski razglasili to svojo »veliko zmago«, češ, da je »hauptbandit« mrtev.