BELAR, Albin

Rodil se je skladatelju in šolskemu ravnatelju Leopoldu Belarju. V Ljubljani je leta 1883 maturiral na realki. Po končani srednji šoli je nadaljeval študij na visoki tehniški šoli na Dunaju in v Gradcu ter kasneje na univerzi na Dunaju, kjer je po končanem študiju postal profesor kemije in naravoslovja. Tam je leta 1890 tudi doktoriral iz fizikalnih znanosti. Po doktoratu je odšel v Reko, kjer je sprejel službo asistenta za kemijo in naravoslovje na mornariški akademiji. Tam se je začel tudi resneje zanimati za seizmologijo in kemijsko tehnologijo. Leta 1896 se je vrnil v Ljubljano in začel poučevati kemijo in naravoslovje na ljubljanski realki. Postal je tudi sodni izvedenec za kemijo, objavljal pa je tudi znanstvene razprave v takrat najbolj znanih znanstvenih revijah s področja kemije, mineralogije, geomorfologije in seizmologije. Bil je tudi šolski nadzornik za vse šole z nemškim učnim jezikom.

Že leta 1897, dve leti po ljubljanskem potresu, je v Ljubljani na Wegovi ulici ustanovil prvo potresno postajo na ozemlju Slovenije in v tedanji habsburški monarhiji nasploh. S tem je postavil temelje seizmologije v tedanji državi, Ljubljana pa je postala pomembno središče evropske seizmološke znanosti. Izumil in izdelal je več inštrumentov za potresna opazovanja. Ukvarjal se je z izdelavo »tremomerov«, kakor je imenoval priprave za merjenje potresov. Te naprave je kmalu tako izpopolnil, da so dolgo veljali za najboljše na svetu. Izdelal jih je kar 17 različnih. Svoje aparate je uporabljal celo na soški fronti za odkrivanje diverzantskih akcij.

Članke in razprave o potresnih meritvah je objavljal v mednarodnih znanstvenih revijah, med leti 1901 in 1910 pa je tudi sam izdajal mesečnik Die erdbebenwarte in revijo Monatsmitteilungen, v kateri je objavljal opazovanja ljubljanske seizmološke postaje. Poleg ljubljanske seizmološke postaje je namestil tudi več seizmografskih aparatov na Češkem ter postavil seizmološko postajo v Beogradu. Poleg seizmologije se je ukvarjal tudi z drugimi področji naravoslovja: kemijo, mineralogijo, geologijo, pa tudi s tehniko. Poleg tremomerov je v svoji delavnici izumil in sestavil prvi žepni radijski sprejemnik. Radijska tehnika je postala tako njegova druga ljubezen, zaradi česar je postal pobudnik javnih radijskih oddaj na slovenskem.

Poleg znanosti je oboževal naravo, še posebej pri srcu pa so mu bile slovenske gore, kamor je pogosto zahajal. Bil je eden idejnih očetov zaščitene doline Triglavskih jezer in Triglavskega narodnega parka.

Takoj po prvi svetovni vojni so ga oblasti neutemeljeno ožigosale za slovenskega nacionalista in nemškutarja, zaradi česar so ga leta 1919 na silo upokojili in mu zaplenili vso opremo, knjižnico in arhiv ter ga izselili iz stanovanja v Ljubljani. Preselil se je v družinsko vilo v Podhom pri Bledu, kjer je leta 1923 uredil manjšo potresno opazovalnico. Načrt za hišo je naredil znani arhitekt Maks Fabiani, njegov sošolec. Tam je poskušal nadaljevati z delom, vendar je v začetku tridesetih let 20. stoletja zbolel in se je bil prisiljen odpovedati raziskovanju. Preselil se je k prijateljem v Polom pri Kočevju, kjer je 1. januarja 1939 umrl. Njegov nagrobnik na ljubljanskih Žalah je bil zaradi nemarnosti novih lastnikov groba na prehodu v enaindvajseto stoletje žal umaknjen, na Belarjevo prvo potresno opazovalnico pa spominja spominska plošča ob vhodu na srednjo šolo na Vegovi ulici v Ljubljani. Leta 2010 je bila o njem izdana knjiga z naslovom Albin Belar: pozabljen slovenski naravoslovec.