BAJUK, Marko

R. 29. mar. 1882 v Drašičih, u. 20. jun. 1961 v Mendozi, Argentina.

Po študiju glasbe in klasične filologije na Dunaju je diplomiral leta 1909, nakar se je zaposlil kot gimnazijski profesor v Krškem in nato v Ljubljani. Leta 1920 je ustanovil Pevsko zvezo, l. 1922 pa Društvo učiteljev glasbe in bil do l. 1939 njegov predsednik. Leta 1949 je emigriral v Argentino. Ustanovil in vodil je pevske zbore, zasnoval in bil urednik glasbenih glasil ter učbenikov za pouk petja in glasbe; uglasbil je več ljudskih in cerkvenih pesmi. Glasbeno je deloval tudi v Argentini. Izdal je več učbenikov in gimnazijskih beril za pouk latinščine. Skupaj z Milanom Grošljem je objavil komentarje del Salustija, Cicerona in Ovida. Med drugim je izdal 5 zvezkov za tamburaške zbore (po motivih ljudskih pesmi) in obširno študijo o meri v slovenski ljudski glasbi. Izdal je tudi Vodnik po ljubljanskih pokopališčih (1930).

(V 225 let novomeške gimnazije, str. 342, je podatek, da je r. 29. II. 1883, u. leta 1960.)