AŽBE (ŽAKELJ, PAGON), Ana

Odraščala je na mogočnem gruntu Ažbetovih (po domače »pri Matečku«) v Dolenčicah blizu Javorij v severovzhodnem kotu Poljanske doline. Posestvo je poleg domačih zaposlovalo številne posle: hlapce, dekle, volarje, ovčarje, pastirje in pastirice. V Anini rojstni hiši je bila krčma in njen oče je bil tudi javorški župan. Tu je bilo shajališče domačinov ter vseh mogočih popotnih ljudi: prekupčevalcev, potujočih rokodelcev, beračev, godcev. Skozi njih je Ana spoznavala svet in si širila obzorja. Njeno poznavanje narodnih pesmi se je bogatilo ob številnih priložnostnih potujočih pevcih—prosjakih, katerih pesmi si je pevsko nadarjeno dekle z odličnim spominom hitro zapomnilo.

Petindvajsetletno Ano so 11. februarja 1805 omožili z enaindvajset let starejšim, premožnim vdovcem Urbanom Žakljem iz Ledin, verjetno ne upoštevajoč njene želje in čustva. Rodila mu je sedem otrok, pred njo jih je imel s prvo ženo devet. Po štirinajstih letih zakona je 64- letni Urban umrl in Ana se je po komaj pretečenem, za tedaj običajnem letu žalovanja poročila z devet let mlajšim Valentinom Pagonom iz Godoviča, ki je gospodaril »pri Trevnu« v Dolah pri Idriji. Z otroki (ostali so ji trije) se je z Ledin preselila v Dole. Veharjev dom so prevzeli otroci z moževega prvega zakona. V drugem zakonu se je Ani (leta 1820) rodil sin Valentin, pozneje je imela še dva. V svojem drugem zakonu, med drugim zaradi moževega pijančevanja, ni bila dolgo srečna.

Spomladi leta 1849 se je preselila k sinu iz prvega zakona, Antonu Žaklju, duhovniku, ki je tedaj služboval na Blokah. Na sina, ki je izpolnil družinsko tradicijo »vsak rod en duhovnik«, je bila izredno ponosna. V Aninem rojstnem kraju je bil župnik Anin stric, očetov brat Matija, Anin brat Janez pa je bil župnik v Radečah. (Ažbetov rod ni bil znan le po duhovnikih. Od tu je izšel tudi znani umetnik in vodja slikarske šole v Monakovem Anton Ažbe (1862—1905).) Ana, takrat Pagon, je pri sedemdesetih letih po kratki, komaj tridnevni bolezni umrla. Pokopali so jo na Blokah.

Pesmi, ki jih je pela ta izredno nadarjena ljudska pevka, ki je verjetno na sebi čutila usodo Mlade Brede in Mlade Mojce, je zapisal njen sin Anton Žakelj (bolj znan pod psevdonimom Rodoljub Ledinski) še kot dijak liceja v Ljubljani. Kot narodno zaveden in že takrat prepričan pripadnik ilirizma je znal prepoznati njihovo vrednost. Zapisal jih je leta 1838. Popisal je več zvezkov (menda sedem), žal se je ohranil le eden in še ta ni popoln. Naslovil ga je Narodne kranjske pesmi (zapisane v Doleh 26. velkiga serpana 1838. Ant. Žakelj). Najlepša narodna pesem v tem zvezku je Mlada Mojca. Prve zapisane ljudske pesmi, ki mu jih je prepevala mati, je Žakelj objavil v petem, zadnjem zvezku Kranjske čbelice leta 1848. Materino petje je sin Anton zapisoval naravnost v zvezek. Zapis je nato pravopisno uredil, akcentuiral, razdelil v kitice in prepisal na čisto. Nekatere pesmi je v takratni maniri »olikal«, popravljal, dopolnjeval in spreminjal tudi ritem.
Še en zvezek so hranili v nekdanjem Marijanišču. Iz tega je dr. Jakob Šilc v reviji Dom in svet leta 1913 objavil prvotni zapis Mlade Brede. Bil je zadnji, ki je zvezek videl, saj je pozneje ta izginil.

Najbolj znane balade in romance, ki jih je njen sin zapisal, so Zvesta deklica, Marija na svetih Vošarjih, Marija z Jelenta, Mlada Mojca, Mlada Breda, Mlada Zora, Zidar v Ljubnim, Cigan in Alenčica.