Avgust ŽIGON

Po končani gimnaziji v Gorici je na Dunaju najprej študiral pravo, nato pa umetnostno zgodovino, filozofijo, klasično filologijo in slavistiko v Gradcu. Od 1903 do 1905 je kot suplent učil slovenščino, latinščino in nemščino na gimnaziji v Kranju in v Gorici ter na učiteljišču v Ljubljani. Nato je nadaljeval študij umetnostne zgodovine in slovenske književnosti, delal na umetnostnozgodovinskem inštitutu v Gradcu in tam leta 1909 doktoriral z razpravo o slikarstvu Leonarda da Vincija na primeru slike Madona v votlini. Leta 1910 se je zaposlil v ljubljanski Licejski knjižnici (danes NUK), kasneje je bil imenovan za ravnatelja. Leta 1925 je bil prisilno upokojen. Posvečal se je literarnim študijam, v začetku druge svetovne vojne pa je padel kot naključna žrtev italijanske okupacijske patrulje.
Že med študijem je začel raziskovati Prešernovo pesniško delo in življenje, zvezo z Matijem Čopom ter literarno in kulturnozgodovinsko problematiko njegove dobe. Odkrival, objavljal in komentiral je več pomembnega dokumentarnega gradiva. Največ zanimanja pa je vzbudila njegova teorija o arhitektonski zgradbi Prešernovih pesmi. Njegovi nazori so naleteli tako na odobravanje, še več pa na nasprotovanje in tako razdelili strokovno javnost. Njegov znanstveni opus sestavljajo kritične izdaje literarnih tekstov, biografski, bibliografski in zgodovinsko-faktografski članki ter problemske razprave o literarnoteoretičnih in estetskih vprašanjih. Ukvarjal se je tudi z Levstikom in njegovo dobo.
Njegovo delo je precej obsežno, vendar je bil v svojem slogu prizadet in bojevit, piker in nekomunikativen, kar je tudi prispevalo k ostri kritiki njegovega dela.