AŠKERC MIKELN, Alenka

Rojena je bila v Celju, kjer je preživela mladost v krogu srečne petčlanske družine. Je prvorojenka, mlajša sta sestra Anka Aškerc in brat Tone Aškerc. Oče je bil slavist, dolgoletni ravnatelj celjskega Učiteljišča, zadnja leta pa ravnatelj celjske Mestne knjižnice. Mama je bila skrbna gospodinja, znala je vselej in vsakomur stati ob strani. Družinski krog se je iz Celja razširjal do Braslovč v Savinjski dolini (mamin rojstni kraj) in do Rimskih Toplic (očetov rojstni kraj in domačija njegovega strica – pesnika Antona Aškerca, na katerega so bili vsi zelo ponosni). Ta svet je zaobjemal okolje njene mladosti. Nikoli si ni predstavljala, da bi od tam odšla.
Pa vendar. Že v celjski gimnaziji in celjski glasbeni šoli ter v slovitem gimnazijskem pevskem zboru, ki ga je vodil prof. Egon Kunej (poznan po vsej Jugoslaviji in širše) je prijateljevala z bodočim življenjskim izbrancem, Tonetom Mikelnom iz Petrovč pri Celju. Zvezo sva utrjevala tudi kot študenta in privedlo je do usodne odločitve: ali oditi z njim v Piran (ko je na pobudo dr. Šumija začel službovati na piranskem Zavodu za spomeniško varstvo) ali ostati doma. Sprejela je odhod v Piran in v letu 1967 postala Pirančanka. Ni bilo lahko. Tuja v tujem okolju. V Piran sta prišla kot absolventa, tu sta zaključila študij, Alenka l. 1968 na Univerzi v Ljubljani, ustvarila sta si družino, tu sta delovala vse življenje. Bila sta prišleka, otroci Anka, Tomaž in Minka pa so rojeni v Kopru in so pravi Primorci.

Svoje službeno življenje deli v tri obdobja:
Prvo obdobje (1968-1976), šolska svetovalna delavka na Osnovni šoli Piran
Prvega septembra 1968 je dobila prvo službo. Na Osnovni šoli Piran je bila sprejeta na delovno mesto šolske svetovalne delavke – šolske pedagoginje in psihologinje. Piranska osnovna šola je takrat delovala v pretesnih pogojih sedanje Gimnazije Piran, imeli so čez tisoč učencev, po štiri paralelke, pouk pa se je odvijal v polnih dveh izmenah. Imeli so več dodatnih prostorov: veliko telovadnico pri stadionu, učilnice za tehnično vzgojo in knjižnico na stari »ribiški šoli«, stavbo Pionirskega doma za oddelke podaljšanega bivanja in staro hišo pod piransko cerkvijo za vrtec.
Na Obali je do tedaj deloval le en klinični psiholog v izolski osnovni šoli, vlogo šolskega svetovalnega delavca pa je prva razvijala prav piranska šola. Zato so pod okriljem tedanje Obalne izobraževalne skupnosti in Pedagoškega inštituta s svojimi izkušnjami spodbujali razvoj teh služb v vseh obalnih občinah. V sklopu šole je takrat deloval tudi vrtec, zato so Alenki naložili pripravo prvega vzgojnega načrta. Prav tako je skupaj z učitelji pripravila program za oddelke podaljšanega bivanja ter koordinirala delovanje šestih oddelkov. Zaradi kakovostnega dela so bili hospitacijska šola za Zavod za šolstvo v Kopru in njegovo centralo v Ljubljani. Naložili so ji pripravo strokovnega prispevka o vlogi podaljšanega bivanja, ki je bil objavljen v Obali – Reviji za družbeno-gospodarska vprašanja in kulturo (1971). Vsa leta je tudi poučevala TSM (Temelje socialistične morale), pozneje pa DMV (Družbeno moralno vzgojo). Tudi ta pouk je bil hospitacijska baza za šole koprskega Zavoda za šolstvo. Tesno je sodelovala z razvojnim timom dr. Pedička na Pedagoškem inštitutu in bila povabljena na jugoslovanski simpozij v Sarajevo, kjer je predstavila vlogo šolske svetovalne službe za razvijanje demokratizacije dela v šoli. Sarajevski prispevek je bil objavljen tudi v Sodobni pedagogiki (1974).

Drugo obdobje (1976-1988), predstojnica Zavoda Republike Slovenije za šolstvo – OE Koper
Za trinajst let je odšla na koprsko enoto Zavoda RS za šolstvo. S piransko šolo je sodelovala na drugačen način, spoznala pa tudi šole na sestrskem goriškem področju in širše v Sloveniji. Na Zavodu v Kopru so razvili izjemno dober, kakovosten tim pedagoških svetovalcev, ki je dosegal opazne uspehe na obeh Zavodovih notranjih delovnih področjih: nadzorno svetovalnem delu in razvojno strokovnem delu. Takrat še ni bila razvita mreža javnih zavodov za področje šolstva (Zavod za šport, inšpekcijo, založbe za učbenike, šola za ravnatelje …), vse je bilo naloženo Zavodu za šolstvo.
Pomembni dosežki tega obdobja:
– S pedagoškimi svetovalci so zasnovali koncepcijo »celostnih pregledov šol«, kjer je bila pedagoška služba postavljena v vlogo strokovne opore ravnateljem pri njihovem analiziranju dela in vodenju šol/zavodov (osnovne šole, srednje šole, dijaški domovi, vrtci). To je bila tedaj zelo dobra »šola za ravnatelje«. Koncepcija z vsem strokovnim inštrumentarijem je bila na pobudo tedanjega Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo predstavljena vsem predstojnikom organizacijskih enot ( Ljubljana, Maribor, Celje, Novo mesto, Nova Gorica, Kranj, Murska Sobota, Dravograd) in predstojnikom notranjih strokovnih enot Zavoda. Temeljne postavke in dileme spremenjene koncepcije pa so bile (prav tako na pobudo Komiteja) objavljene kot uvodni prispevek v Prosvetnem delavcu (1983 – Pedagoška služba včeraj, danes, jutri).
– Dve terenski enoti Zavoda sta imeli organizirano šolstvo za narodnosti – italijansko in madžarsko, Koper in Murska Sobota. Spodbudili in tudi prvič so organizirali srečanje pedagoških svetovalcev in ravnateljev iz obeh koncev Slovenije, v živo so spoznali bogastvo in raznolikost pouka. Od tedaj so v Zavodu zaživela pogostejša medsebojna strokovna in prijateljska druženja.
– Razvili so delovanje strokovnih aktivov učiteljev – študijskih skupin, ki so jih vodili najboljši praktiki. Za nagrajevanje so imeli organiziran sistem financiranja s strani južnoprimorskih občin (Postojna, Sežana, Ilirska Bistrica, Koper, Izola, Piran), da so lahko učitelje/vodje ob zaključku šolskih let nagrajevali s knjižnimi boni.
– Objava daljšega strokovnega prispevka z naslovom Sedanji vzgojno-izobraževalni ustroj v Slovenski Istri (1985, Zbornik ob 40-letnici obnove slovenske šole v Istri).
– Razvijanje demokratizacije dela pedagoške službe, razvijanje svetovalne delovne koncepcije. Za delo je prejela najvišje priznanje Zavoda RS za šolstvo – Plaketo Zavoda (1986).

Tretje obdobje (1988-2004), ravnateljica Osnovne šole Cirila Kosmača Piran; nacionalna koordinatorica slovenske Unesco šolske mreže pa je ostala do leta 2007

Vrnila se je v piransko šolo. Ta je bila drugačna kot pred leti – pouk samo dopoldne kot v Portorožu, učencev le okoli 700, zdaj sta bili ločeni tudi piranski razredna in predmetna stopnja, ker je bila zgrajena šele prva faza nove šole v Zelenem gaju. Učitelji in učenci so se redkeje srečevali, skupnih aktivnosti ni bilo. Šola je bila razpršena, težko se je gradil občutek pripadnosti šoli kot celoti, kjer so povezani in soodvisni vsi: učenci, učitelji pa tudi starši, ki širijo prostor z značilnostmi svojega ožjega in širšega okolja. Zato so uvedli dve novosti – Praznike družin in Intertedne. Prva je povezala družine učencev v veliko družino »šolo«, skupaj so praznovali zaključke šolskih let ob piknikih, športnih igrah in veselem druženju. Leta 1989 je skupaj z vodstvom šole to prvič organizirala skupina staršev. Druga novost – Intertedni – pa je posegala v pouk. V povsem drugačni notranji organiziranosti, zlasti na predmetni stopnji, so se skozi pet tem povezali z življenjskimi nalogami domačega okolja. Pri tem je v petih tednih šolskega leta sodelovalo veliko zunanjih strokovnjakov. Dosežke so učenci predstavljali v veliki dvorani občinske palače, da so omogočili udeležbo širše javnosti. V knjigi Intertedni je recenzent dr. Metod Resman med drugim zapisal: »Ob takem načinu dela, ko se ne uče samo učenci, ampak tudi učitelji, lahko rečemo, da je to »učeča se šola«, ki tako prerašča v »razvijajočo se šolo«. Štiriletni projekt Intertednov jih je dodobra prekalil v odnosih in delovnih pristopih. Naučili so se verjeti v moč skupnega življenja in sodelovanja. Rastla je samozavest učiteljev in učencev. Vedno bolj so se vključevali v nacionalne in mednarodne natečaje, ki so bogatili osebni strokovni razvoj, kot npr.: natečaji s področja raziskovanja Gibanje znanost mladini, s področja vzgoje za turizem, računalniške natečaje iEARN, RO, MIRK, športne in likovne natečaje, kot je bil tudi natečaj za svetovno zastavo miru, kjer je zmagala njihova učenka Mateja Prunk, ki je za nagrado na poletnih olimpijskih igrah v Sidneyu (2000) podala zaobljubo mladih za novo tisočletje. Učni načrti posameznih predmetov so se vedno bolj nadgrajevali in povezovali z aktualnimi življenjskimi izzivi. Potem pa so se dogodki kar zgostili:
– Organizirali so šolo za otroke vojnih beguncev iz Bosne in Hercegovine, všolali so 104 osnovnošolce, ki so jih učenci, učitelji in starši lepo sprejeli, z njimi sodelovali in pomagali (1992 do 1994); spoznali so, da se je tudi deliti treba naučiti.
– Novembra 1992 so jih obiskali eksperti iz Unesca, zanimale so jih priprave na šolo za begunske otroke; zelo so jih pritegnili tudi Intertedni, ki so jih izvajali že tretje leto. Čez štiri mesece so se eksperti vrnili. Po uspešno opravljenem seminarju za ravnatelje vseh begunskih šol v Sloveniji in ravnatelje skupine slovenskih šol so jim podelili certifikat članstva velike mednarodne šolske mreže ASPnet –Associated Schools Project Network (april 1993). Postali so njena 2960. članica, Slovenija pa 116. država, ki je vključena v to Unescovo združenje. Iz sedeža Unesca so pozorno spremljali njihov razvoj, pomagali po svojih močeh. Tako so jim že čez par mesecev po sprejemu poslali za več dni računalniškega strokovnjaka; dr. Walther Neuper je proučil njihovo računalniško usposobljenost in opremo in na njegov predlog so dobili prvo mrežo in močnejši računalnik.
– Začeli so pripravljati dograjevanje šole v Zelenem gaju in jo 1994 tudi slavnostno odprli. Veseli so bili multimedijskega osrčja šole z lepo knjižnico in amfiteatralno dvorano, računalnice, prostorov za športne aktivnosti, Unesco centra za razne seminarje in dejavnosti, ki so se lahko odvijale v času rednega pouka. Vse to jim je omogočalo širše aktivnosti in povezovanja s svetom. Urejali so tudi okolico šole, vsa drevesa in grmovnice so zasadili učenci, na to je še posebno ponosna. Seveda pa so Park prijateljstva obogatila tudi drevesa številnih gostov, med njimi kar dveh generalnih direktorjev Unesca.
Pod okriljem Unesca so bili vključeni v več projektov. Na samem začetku je bil to projekt SHARE, ki so ga v Unescu odprli kot pomoč begunskim otrokom iz Bosne in Hercegovine. OŠ Cirila Kosmača je imela tu vlogo kot osrednja šola – model. Zahtevno nalogo so dobro opravili. Sicer pa so bili prvi projekti, ki so jim močno odpirali pot v svet: North/South Dialogue and Support Programme (1993), Rescue Mission Planet Earth (1995), WHPP – World Herritage Preservation and Promotion (1995), SEMEP – South-East Mediterranean Programme (1995). Poleg teh so po vzoru njihovih intertednov zasnovali tudi svoj mednarodni Unesco projekt, ki je bil deležen dokajšnje pozornosti. To je bil ASP International Camp in Piran (ICP), uvrščen je bil med Unesco ASP »Flagship« projekte (1996), objavljen v posebni brošuri kot primer dobre prakse šol za novo tisočletje (1997) ter poslan v vse države članice Unesco ASPnet. Ta dosežek je odmeval v mednarodnem prostoru in doma, čestitke jim je poslal tudi predsednik Republike Slovenije. Predstavili so ga v Sloveniji in na več mednarodnih srečanjih. V Lisboni so v letu 1998 slavili kar trojni dosežek: poleg brošure ICP so udeleženci prejeli tudi ASP video Mondy Globe goes to Paris in CD Unesco himno. Za vse troje se je posebej zavzel generalni direktor Unesca, dr Federico Mayor, ki jih je osebno spoznal v Piranu. Projekt ICP so na prehodu v novo tisočletje nadgradili in preimenovali v Korenine in krila.
V Sloveniji so spodbudili razvoj nacionalne mreže Unesco ASPnet, ki je še vedno aktualna in dejavna. Po vzoru njihovega projekta ICP so spodbudili vrsto nacionalnih Unesco projektov po vsej Sloveniji. Kot nacionalna koordinatorica je poskrbela za pridobitev članstva z mednarodnim statusom 36 šolam in vrtcem. Od leta 2000 pa se je mreža širila na nacionalni ravni pod okriljem slovenskega Programskega sveta Unesco ASPnet, ker so želeli omogočiti večjemu številu šol dostop do bogatih Unesco dejavnosti. Tako so število lahko podvojili. Slovenska Unesco šolska mreža je edina v svetu, ki je kot vzorna celotna mreža dobila visoko Unesco nagrado PPAI – Peace Pillar Award, Steber miru. Januarja 2002 so jo v Piran prinesli dr. Lucija Čok, aktualna šolska ministrica, Zofija Klemen Krek, aktualna direktorica Urada RS za Unesco in dr. Darko Štrajn, aktualni predsednik Slovenske nacionalne komisije za Unesco.
Na pobudo Unesca so bili dejavni tudi pri spodbujanju razvoja drugih nacionalnih ASP mrež. Izvedli so seminar v Pančevu za področje Srbije in Črne gore ter v Namibiji za njihove šole in sosednje države Angolo, Bocvano, Lesoto, Južno Afriko, Svazi, Zambijo in Zimbabve (oboje 2003).
Učenci in učitelji so se vse tesneje povezovali s slovenskimi Unesco šolami, pa tudi s šolami in Unesco projekti po svetu. S ponosom so zastopali domačo šolo, domači kraj in državo. Domov so prinašali globljo strpnost in spoštovanje do osebnih in kulturnih raznolikosti, s katerimi so se srečevali. Zelo veliko so jim pomenili tudi številni obiski iz Slovenije in drugih držav, posebno tisti, ki so trajali po več dni ali ves teden, saj so omogočili številne osebne pogovore in povezave. Tak je bil tudi večdnevni obisk evropskih Outstanding National Co-ordinators (Francija, Nemčija, Bolgarija, Avstrija, Španija, Norveška, Slovenija) in nacionalnih koordinatorjev jugozahodne Evrope leta 2002. S šolo so se dobro spoznali, imeli odprte kontakte z učitelji in učenci. Na njihovo pobudo so še isto leto v Oslu na mednarodni konferenci Unesco zveze šol predstavili domači koncept in razvoj šole z naslovom School – a Net Within a Network – Unesco School is an Open School.

Objavljeni prispevki v tem obdobju:
1. V reviji Vzgoja in izobraževanje: 1993, Učitelj »vseved« se umika sodelujočemu ustvarjalcu; 1997, Medsebojno bogatenje obveznih in interesnih učnih vsebin – možnost za krepitev vrednot vseživljenjskega izobraževanja; 1998, Unesco – Projekt pridruženih šol; 2002, Unesco šola je odprta šola
2. Izid samostojne publikacije v založbi Zavoda RS za šolstvo, 1996, Intertedni na Osnovni šoli Cirila Kosmača Piran
3. V Unesco reviji Unesco International Understanding at School, 1999, Camp Piran spreads its wings
4. Časopis Unesco ASP mreže Looking at the ASPnet – večkrat aktualne informacije
5. Izid samostojne brošure ASPnet International Camp in Piran, 1997; kot primer dobre prakse za novo tisočletje je bila iz Pariza poslana v vse države članice Unesco šolskih mrež
6. Unesco associated schools – Slovenija, 2002; priročnik za Unesco ASPnet šole v Sloveniji, izdal Urad RS za razvoj šolstva

Prejela je tudi Nagrado Republike Slovenije na področju šolstva za leto 2001 in Zlati grb občine Piran za leto 2004. V Unescu pa sta največji odličji uvrstitev med Outstanding National Co-ordinators 1998 in pridobitev PPAI – Peace Pillar Award 2002.