ARKO, Jernej

Po končanem bogoslovju v Ljubljani je bil Arko leta 1817 posvečen v duhovnika. Med letoma 1817 in 1819 je bil najprej adjunkt oziroma pripravnik na Teološkem bogoslovnem učilišču v Ljubljani, zatem eno leto suplent za dogmatiko v semenišču v Gorici, med letoma 1820 in 1826 pa stolni vikar v Ljubljani. Med službovanjem v Vodicah v letih od 1826 do 1852 je prosil slikarja Matevža Langusa za poslikavo božjepotne cerkve na Šmarni gori. Ta ga je na freski v kupoli upodobil v narodni noši. Kot vodiški župnik se je spoznal tudi s pesnikom Francetom Prešernom, katerega stric je na Šmarni gori služboval kot vikar. Z Arkon naj bi bila povezana Prešernova Romarska pesem od svete Šmarne Gore.

Leta 1852 je bil Arko potrjen za novomeškega prošta in mestnega župnika. Po prihodu v Novo mesto se je v naslednjih letih posvetil predvsem obnovi kapiteljske cerkve in njene opreme. Najprej je dal preliti vse štiri kapiteljske zvonove, lotil se je popravila cerkvene strehe in ob tem dvignil obodne stene ladje ter obnovil podstrešni venec na prezbiteriju. Obnovljen zvonik z osmerokrako piramidasto novogotsko streho je postal zgled številnim cerkvam po Dolenjskem. Za prezbiterij kapiteljske cerkve je dal rezbarju in podobarju Matevžu Tomcu iz Šentvida nad Ljubljano prav tako v novogotskem stilu izdelati nov oltar.

Arko je bil tudi nabožni in narodnogospodarski pisatelj. V Novicah je objavil prispevke o kmetijstvu, živinoreji, zavarovanju pred požarom ter prisegi župana in srenjskih mož, v Drobtinicah nabožne članke in pesmi, v Zgodnji Danici pa je med drugim pisal o Šmarni gori in slovenskih božjih poteh.

Leta 1854 ga je cesar Franc Jožef za delo na duhovnem, kulturnem in narodno-izobraževalnem področju odlikoval z viteškim redom, leta 1867 pa mu je Novo mesto podelilo častno občanstvo.