Antonio MORASSI

Oče Giovanni (trgovec), mati Luigia Castelliz. Licej je končal v rojstnem kraju, umetnostno zgodovino je študiral na dunajski univerzi. Izpopolnjeval se je v Rimu. Leta 1920 je v Trstu postal vodja urada za spomeniško varstvo – obnavljali so spomenike, poškodovane med 1. svetovno vojno. V Trstu je tudi postavljal razstave starejše umetnosti. Na začetku svoje raziskovalne poti je veliko pozornosti posvečal domačim spomenikom, zlasti na Goriškem in v Soški dolini. Objave na to temo: Monumenti d`arte in Val d`Isonzo v Atti della Società italiana per il progresso delle scienze (Rim, 1922); Gorizia nella storia dell`arte v Gorizia nella storia, nell`arte, nell`economia (Gorizia, 1925); Chiese gotiche in Val d`Isonzo v Architettura e arti decorative (Roma, 1923). V reviji Bollettino d`arte del Ministero della pubblica istruzione je pisal o novih odkritjih in restavriranju fresk v Julijski krajini. Leta 1924 je objavil razpravo Pitture popolari dell`Istria.

Leta 1924 je organiziral prvo goriško umetniško razstavo, kjer so poleg Italijanov nastopili tudi Slovenci (I. Čargo, V. Pilon, L. Spazzapan in M. Peternelj) ter sestavil katalog. Na slovensko ozemlje sega v prispevku L`arte nel Goriziano (v vodniku Gorizia con le vallate dell`Isonzo e del Vipacco, Udine 1930). V času službovanja v Trstu je raziskoval tudi freske v Ogleju. Ko se je preselil v Trident, se je poleg organizacije spomeniške službe posvečal raziskavam tamkajšnjega srednjeveškega slikarstva. Leta 1928 je postal ravnatelj galerije Brera v Milanu, 1931. docent na Univerzi v Milanu, 1936. pa na katedri za zgodovino umetnosti Univerze v Pavii. V svojih predavanjih se je poglabljal v umetnost beneškega Settecentra ter Giorgioneja in Tiziana, raziskoval je tudi lombardsko umetnost. Leta 1939 je odšel v Genovo, kjer je vodil ligurske galerije in se v vojnem času ukvarjal z zaščito umetnin, ogroženih zaradi bombardiranj. Po vojni je organiziral več temeljnih slikarskih razstav. Ligurijske galerije je vodil do 1949, ko se je popolnoma posvetil raziskovalnemu delu (zlasti študiju beneškega Settecenta). Napisal je več del, posvečenih Giovanniju Battisti Tiepolu (G. B. Tiepolo). Sodeloval je pri pripravah razstav starejše umetnosti v Benetkah in Vidmu, v Gorici pa pri razstavi Jožefa Tominca (1966), beneškega slikarstva 18. stoletja (1973–1974), Vittoria Bolaffia (1975), 1971. pri retrospektivi G. B. Tiepola v Passarianu. 1975. je imel uvodni referat na srednjeevropskem kulturnem srečanju v Gorici, ki je bilo posvečeno slikarstvu v Srednji Evropi od 1890 do 1930. Ves čas delovanja je seznanjal italijanske kulturne kroge s slovensko umetnostjo.

Leta 1976 je bil imenovan za častnega meščana Gorice.