Anton (Zvone) LABURA

Anton (Zvone) Labura je svojo poklicno pot s sedemnajstimi leti začel kot tekač v Železarni Jesenice. Septembra 1940 je začel s šolanjem na vajeniški šoli. Med vojno je bil leta 1943 ilegalni delavec jeseniškega SKOJ-a, spomladi leta 1944 pa se je pridružil minerski četi Gorenjskega odreda na Lipnici. Po osvoboditvi se je ponovno zaposlil kot ključavničar v mehanični delavnici železarne Jesenice. Od leta 1948 do leta 1951 je bil zaposlen na občinskem sindikalnem svetu, v mestnem ljudskem odboru in tovarniškem komiteju Komunistične partije Slovenije. Potem je Metalurški industrijski šoli postal učitelj praktičnega pouka. Leta 1963 je dokončal srednjo tehniško metalurško šolo in bil štirinajst let obratovodja v  žebljarni železarne na Jesenicah. Predvsem se je  ukvarjal z njeno modernizacijo. Izločil je vse transmisijske pogone in notranji transport posodobil z viličarji. Dal je zgraditi novo čistilnico žebljev. Leta 1969 je poskrbel za nabavo nove avtomatske pakirne naprave znamke Wafios.

Ves čas je bil tudi družbenopolitično aktiven. Aktiven je bil tako v organizaciji Zveze komunistov, kot sindikatu. Leta 1974 so ga imenovali za predsednika medobčinskega sindikalnega gibanja za Gorenjsko. Od leta 1965 do svoje smrti, torej več kot dvajset let, je deloval tudi v uredniškem odboru jeseniškega zbornika, ki se je takrat imenoval Jeklo in ljudje.

V prostem času se je ukvarjal tudi z letalstvom. V jeseniški aroklub ga je pritegnil pionir letalstva na Gorenjskem, Izidor Ručigaj. S prostovoljci so uredili letališče v Lescah, organizirali postavitev hangarja in leta 1956 ustanovili gorenjski letalski center, današnji Alpski letalski center. Do svoje upokojitve, leta 1979, je bil v njegovem upravnem odboru. V letih od 1966 do 1971 je bil tudi predsednik sveta centra in v veliki meri nosil breme organizacije 10. svetovnega prvenstva v padalstvu leta 1970 v Lescah. Bil je motorni pilot, a je letenje zaradi dela v vodstvu kluba opustil.