Anton UKMAR

Ljudsko šolo je obiskoval v rojstnem kraju (1907-1912), nato je opravil 2 razreda meščanske šole v Trstu (1912-1914), do leta 1917 je priložnostno delal na domačem posestvu in na gradu Miramar. Kasneje je služboval pri železnici na Tržaškem (1917-1926), kjer je od leta 1917 sodeloval v delavskem gibanju, postal član Zveze komunistične mladine Italije (1921), leta 1926 pa Komunistične partije Italije (KPI). Istega leta je bil kot mnogi Slovenci službeno premeščen v Genovo, naslednje leto (1927) pa aretiran in odpuščen iz službe.

Po navodilu CK KPI je sodeloval v akcijah narodnih revolucionarjev na Tržaškem in jih pridobival za enotno protifašistično fronto. Avgusta 1929 se je pred ponovno aretacijo umaknil v Ljubljano, odšel še istega leta v Pariz, kjer je pri CK KPI sodeloval v nacionalni komisiji ter pri glasilu KPI in KPJ Delo. Leta 1931 je bil delegat na 4. kongresu KPI v Kölnu, 1931–1932 je pomagal obnavljati partijske organizacije v Italiji, med leti 1932–1934 je obiskoval 1-letni tečaj leninske šole s politično prakso v tovarni Egorovo v Leningradu, od 1934–1936 pa komunistično univerzo za ekonomsko–politične vede (KUNMZ) v Moskvi.

Leta 1936 ga je KPI poslala v Španijo, kjer je bil sodelavec pri organizaciji obveščevalne službe ter politični komisar oddelka protiobveščevalne službe republikanske armade med špansko državljansko vojno. V letih 1938–1939 je bil šef personalne službe v mednarodni brigadi (12. mednarodna brigada »Giuseppe Garibaldi«) in komisar čete mitraljezcev v bojih na Ebru. Delal je tudi v oddelku za kadre pri KP Španije. Po umiku republikanske vojske 1939 je bil februarja 1939 interniran v taborišču Argelés (Francija), od marca 1939 do konca 1940 je bil inštruktor pri odporniškem gibanju proti italijanskemu okupatorju v Etiopiji, leta 1941 se je vrnil v Pariz, bil aretiran, interniran v Verenet d’Ariège in zaprt v zaporu Castres do pobega 1942, ko se je posvetil organizaciji partizanskih odredov v južnih francoskih provincah. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je bil poslan v Ligurio, kjer je postal član odbora za narodno osvoboditev, organizator partizanskih čet, leta 1944 komandant 6. operativne cone v severni Italiji in leta 1945 komandant Genove s provinco. Ker je Genovo aprila 1945 osvobodil z enotami odporniškega gibanja, je postal njen častni meščan.

Junija 1945 se je vrnil v Jugoslavijo, kjer je delal na raznih funkcijah: bil je član izvršnega komiteja KPS in odbornik slovensko-italijanske antifašistične unije (SIAU) za Julijsko krajino; 1947 izvršnega komiteja KP STO ter predsednik odbora OF za STO in Zveze partizanov. Leta 1954 se je za stalno naselil v Kopru, kjer je bil tudi član raznih družbeno političnih organizacij.
Ob koncu življenja je delal to, česar kot otrok ni maral – obdeloval zemljo. Leta 1981 so mu v Kopru odkrili doprsni kip. Po njem se imenuje tudi ena izmed koprskih osnovnih šol.