Anton MIKLAVŽIN

Osnovno šolo je obiskoval v Brežicah, prav tako nižjo gimnazijo, nato pa Tehnično srednjo elektro šolo v Krškem.  Leta 1979 se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, smer slikarstvo, kjer je leta 1983 diplomiral. Med letoma 1983–1985 se je dodatno izpopolnjeval na podiplomskem študiju restavratorstva ter od 1986–1988 svoje znanje umetnosti poglabljal še na podiplomskem študiju slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani.

Najprej se je zaposlil kot elektrotehnik na Inštitutu za fiziko Medicinske fakultete v Ljubljani, zatem na Invalidskem zavodu Rog v Novem mestu kot vodja servisne delavnice televizorjev in  v šentjernejski Iskri, od leta 1985 do 2009, ko se je upokojil, pa je bil zaposlen na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, v območni enoti Novo mesto, ko restavrator umetnin. V novomeški območni enoti Zavoda je sodeloval pri vzpostavitvi in organizaciji konservatorsko-restavratorskega oddelka ter pri pripravi in vzpostavljanju strokovnih standardov za konservatorsko-restavratorsko delavnico za štafelajne slike, leseno plastiko in stensko slikarstvo. Pri reševanju zahtevnih konservatorsko-restavratorskih postopkov je presegal ustaljene strokovne okvire in delovne prakse. Sodeloval je pri izdelavi najrazličnejših tehničnih pomagal, ki so sledila razvoju stroke in restavratorjem širom Slovenije olajšala in izboljšala delo. S podjetjem Kambič d.o.o. iz Semiča je zasnoval načrte za dvostransko nizkotlačno mizo, ki je poenostavila restavratorske posege na štafelajnih slikah. Sodeloval je tudi pri načrtih in zasnovi ateljejskih studijskih luči in reflektorjev Boljka, ki so izboljšale restavratorsko izkušnjo in omogočile boljši pristop h konserviranju-restavriranju umetnin. Izrisal in izdelal je napenjalec niti za raztrganine na tkanih nosilcih slike, ki je omogočil minimalni poseg in enostavnejše in bolj nadzorovano konserviranje-restavriranje slik na tkanih nosilcih.

Konserviral-restavriral je nepregledno število cerkvenih slik na platnu in lesu, zlatil in dopolnjeval polihromirano leseno plastiko ter utrjeval, strapiral in plombiral stenske slike. Veliko časa je posvetil konserviranju-restavriranju serije trinajstih slik z upodobitvami novomeških proštov, ki so bile zaradi svoje problematike velik metodološki in organizacijski zalogaj, saj so zahtevale kompleksen konservatorsko-restavratorski pristop in predstavljale velik etični izziv.

Kot slikar je v letih 1985–1989 sodeloval na več skupinskih razstavah v Ljubljani, Vrhniki, Novem mestu in Brežicah ter imel tudi samostojne razstave v Ljubljani in Mariboru.

Leta 2022 mu je Društvo restavratorjev Slovenije podelilo stanovsko nagrado Mirka Šubica za življenjsko delo – za izjemno skrb za umetnine, suvereno prehajanje med različnimi delovnimi področji, dosežke pri vzpostavljanju in razvoju konservatorsko-restavratorske stroke ter razvijanje novih delovnih orodij.