Anton MALEJ

Anton (Tone) Malej se je rodil v Savici pri Srednji vasi kot najmlajši od petih otrok v revni družini očetu Janezu Maleju in materi Mariji. Janez Malej je bil hlapec, ki je družino preskrboval s kozjerejo in občasnimi deli. Anton je osnovno šolo obiskoval v Bohinjski Bistrici, leta 1922 pa je šel v Ljubljano, da se v podjetju Vidmar v Savljah izuči dežnikarstva. Včlanil se je tudi v telovadno društvo Sokol ter se s pridnim treniranjem izmojstril v vajah na drogu ter bradlji. Začel je nastopati na tekmovanjih.

Leta 1924 se je Malej zaposlil v ljubljanskem dežnikarstvu Mikuž. Leta 1927 se je na tekmovanju za prvenstvo Jugoslavije uvrstil na drugo mesto, naslednje leto pa je na Poletnih olimpijskih igrah v Amsterdamu v okviru jugoslovanske ekipe zasedel tretje mesto. Leta 1929 je začel s služenjem vojaškega roka in stopil v letalski polk v Petrovaradinu v Vojvodini. Po vrnitvi v Ljubljano je nadaljeval s treningom in leta 1930 je na tekmovanju za slovansko prvenstvo v Beogradu dosegel deveto mesto. Na tem prvenstvu se je uvrstil na vsakoletno mednarodno telovadno tekmovanje v Luksemburgu v organizaciji Mednarodne telovadne zveze iz Pariza. Bil je najmlajši udeleženec tekmovanja (takrat mu je bilo 23 let). Že prvi dan luksemburškega tekmovanja je med slovenskimi udeleženci prišlo do dveh nesreč: Leonu Štuklju je pri skoku na tla spodrsnilo, Malej pa je med zaključnim seskokom po dobro izvedeni vaji padel s krogov ter si poškodoval hrbtenico. Pozneje so za vzrok nesreč krivili slabo organizacijo tekmovanja, ki so ga zaradi naliva preselili na manj ustrezno lokacijo, natrpanost telovadnice ter zatohlost prostora. Ob orodjih ni bilo blazin, temveč preproge iz kokosovih vlaken, ki padcev niso niti malo ublažile. Oba poškodovanca so odpeljali v bolnišnico Terezianum. Štukelj si je tam opomogel in zdelo se je, da se izboljšuje tudi Malejevo stanje, toda za posledicami poškodb, ki jih je dobil ob padcu, je v bolnišnici umrl 15. julija 1930 ob 7. uri zjutraj.

Maleja so v Luxembourgu pospremili z visokimi častmi. Rekviem za njim je opravil krajevni nadškof, vence pa so predenj polagali člani vlade in župan. Prišli so tudi predstavniki slovenskih delavskih društev iz Francije. V žalnem sprevodu so krsto prenesli iz bolnišnice na kolodvor. V žalno okrašeno Ljubljano je skupaj s telovadci prispela 18. julija in prenesli so jo v telovadno dvorano na Taboru, kjer je nekoč treniral Malej. Svoj venec je poslal tudi kralj Aleksander. Čez dva dneva je potekal še drugi žalni sprevod, med katerim so ob prisotnosti politikov, duhovnikov, telovadcev in meščanov Malejeve posmrtne ostanke vrnili na kolodvor in jih z vlakom prepeljali v Bohinjsko Bistrico, kjer je bil ob veliki udeležbi domačinov pokopan na lokalnem pokopališču. Ob prvi obletnici Malejeve smrti, 19. julija 1931, so mu na grobu odkrili nagrobni spomenik iz rdečkastega marmorja, na katerem je postavljeno bronasto Malejevo doprsje, delo akademskega kiparja Lojzeta Dolinarja. Nagrobnik so odkrili z žalno svečanostjo v prisotnosti številnih Sokolov ter Malejevih najbližjih sorodnikov.