Anton HROVAT

Anton Hrovat je bil sin Martina Hrovata (1856–1917) in Marije, roj. Šalamon (1862–1905), kmečkih staršev iz Šmarij pri Jelšah. Od enajstih otrok je otroštvo preživelo šest sinov, Anton je bil tretji po vrsti. Po materini zgodnji smrti se je oče Martin ponovno poročil in imel z ženo Barbaro, roj. Pezdevšek, še tri hčerke.

Osnovno šolo je obiskoval v Šmarju pri Jelšah, gimnazijo pa v Celju in Mariboru. Edini od sinov se je odločil za univerzitetni študij, ki ga je vpisal na medicinski fakulteti v Gradcu in leta 1913 promoviral za doktorja medicine. Zaposlil se je v splošni bolnišnici v Mariboru, vendar je moral ob izbruhu prve svetovne vojne oditi k vojakom. Najprej je bil bataljonski zdravnik 7. pešpolka, nato je nekaj časa spet delal v mariborski bolnici in bil nato dodeljen sanitetni koloni 41. divizije. Ko je leta 1916 zbolel za pegavico, se je za leto dni umaknil s fronte. Leta 1917 je bil najprej zdravnik v vojni bolnišnici v Knittenfeldu, nato pa zdravnik 18. bataljona oz. 118. polka. Oktobra 1918 je padel v italijansko ujetništvo, od koder se je vrnil leta 1919 in bil sprejet v vojsko novonastale Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Kratek čas je delal kot zdravnik v begunskem taborišču v Strnišču pri Ptuju, nato pa bil imenovan za ordinarija bolnišnice križniškega reda v Ormožu.

Bolnišnica v Ormožu je v tem času slovela kot vzorno urejena medicinska ustanova s sodobno opremo in medicinskimi pripomočki. Imela je kirurški, interni, ginekološki in ortopedski oddelek ter splošne ambulante. Upravljal jo je križniški red, za bolnike so skrbele bolniške sestre križniškega reda. Prvi zdravnik v bolnišnici je bil Alojz Heiss, leta 1919 pa ga je nasledil Anton Hrovat, ki je tukaj delal do okupacije leta 1941. Še posebej uspešen je bil pri zdravljenju bolezni trebušnih organov oz. pri abdominalnih operacijah, kjer je po lastnih besedah dosegel precejšnje znanje in izurjenost. Samo leta 1929 naj bi v križniški bolnišnici opravil 773 operacij. Poleg dela v bolnišnici je opravljal tudi naloge okrožnega zdravnika v Ormožu.

V Ormožu si je ustvaril tudi družino. Poročil se je s Primo, roj. Majcen, iz Lehna na Pohorju, zakoncema sta se rodila sin Branko (1919–1994) in hči Zdenka (1921–2003). Leta 1933 je na volitvah kandidiral in bil izvoljen za župana Ormoža. Naloge župana je opravljal do leta 1935, ko ga je banovinska uprava zaradi nezdružljivosti županske funkcije z nalogami banovinskega zdravnika razrešila s položaja.
Po okupaciji leta 1941 so ga Nemci zaprli na Borlu in nato v Rajhenburgu. Ko je odklonil opravljanje zdravniškega dela v Nemčiji, je bil z družino pregnan na Hrvaško. Leta 1944 se je pridružil narodnoosvobodilnemu boju, kjer je delal kot kirurg. Po osvoboditvi se je vrnil v Ormož in prevzel naloge upravnika bolnišnice v Ormožu. Ta je do leta 1948 še delovala kot splošna bolnišnica, nato pa ko je bila ukinjena oziroma nacionalizirana in preoblikovana v bolnišnico za TBC in pljučne bolezni. Leta 1966 je bila preoblikovana v psihiatrično bolnišnico.

Anton Hrovat v povojne spremembe poslovanja bolnišnice ni bil več aktivno vključen, saj se je leta 1946 zaradi bolezni upokojil. Posledicam trpljenja v izgnanstvu se je pridružilo še razočaranje ob tem, da mu je nova oblast odvzela vinogradniško posest na Kogu in mu zaplenila avtomobil. Po hudi bolezni je leta 1948 umrl v Ormožu, pokopan pa je na mariborskem pokopališču Pobrežje. Po njem se imenuje Ulica dr. Hrovata v Ormožu.