Anton HERMAN

Rojen v Galiciji pri Žalcu, po končanem študiju telesne kulture je študiral na Akademiji likovnih umetnosti v Ljubljani in diplomiral pri prof. Dragu Tršarju. V letih 1978/80 se je izpopolnjeval v Rimu in Milanu. Po vrnitvi se je najprej zaposlil kot likovni pedagog na osnovnih in srednjih šolah v Šaleški dolini, po letu 1986 pa vse do upokojitve pa je delal kot samostojni umetnik v Galiciji.

Anton Herman je bil modernistični in realistični kipar, ki je svoje oblikovalske ambicije izražal v različnih likovnih medijih dosledno in kontinuirano.
Leto 1977 je pomenilo v njegovem ustvarjanju prelomnico – prekinitev z akademsko tradicijo. Predmet njegove oblikovalske pozornosti je postalo preprosto čevljarsko kopito kot poenostavljena oblika človeškega stopala in z njim povezan fenomen gibanja. Gradil je paličaste konstrukcije in nanje pritrjeval elemente – podplatke. Skulpture tega obdobja spominjajo na hmeljišča, brajde in na novodobne oblike.
Po letu 1990 se je Herman preusmeril na »revne« materiale – naravno šibje – iz katerega je oblikoval skulpture in objekte. S tem pripovednim načinom je opozarjal na človekovo odtujenost od narave in človeka nagovarjal k ponovnemu vračanju. V tem smislu in izraznem načinu je priredil številne manifeste, performanse in instalacije v znanih razstavnih centrih.
Kljub raziskovalnim potezam Herman ni nikoli opustil klasičnega kiparstva. Tako je v toku svojega tridesetletnega oblikovanja ustvaril številne portrete znanih Slovencev – med njimi je najbolj prepoznaven ciklus upodobitve tridesetih športnih zmagovalcev, ki se kot stalna zbirka nahajajo na atletskem stadionu Šiška v Ljubljani. Njegova dela se nahajajo kot del stalnih zbirk raznih slovenskih galerijah: cikel Znaki v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, dela iz cikla »revne umetnosti« v Galeriji Velenje, Ekomuzeju hmeljarstva in pivovarstva Žalec, izbrana dela v prerezu celovitega opusa v Centru sodobnih umetnosti Celju in Savinjski umetniki v Savinovi hiši Žalec ter javna plastika v Velenju, Šoštanju, Topolšici in Ljubljani. Njegov opus, ki je viden v slovenskih stalnih zbirkah, se ocenjuje kot pomemben prispevek k razvoju slovenskega povojnega kiparstva.

Svoja dela je javnosti predstavil na več kot petdesetih samostojnih razstavah doma in na tujem.