Anica ZIDAR

Anica Zidar, roj. Debeljak, se je rodila 29. avgusta 1936 v Martinji vasi pri Mokronogu čevljarju Ludviku in Mariji, rojeni Lovše. Umrla je 6. februarja 2018 v Mokronogu, kjer je tudi pokopana. Med leti 1944 in 1955 je obiskovala novomeško gimnazijo. Po maturi je eno leto delala kot tajnica na pošti, od leta 1956 do 1960 je bila zaposlena v Državnem zavarovalnem zavodu v Novem mestu, od leta 1960 do 1963 pa pri Telekomunikacijah v Mokronogu.

Leta 1963 je opravila diferencialni izpit za učiteljico razrednega pouka in od takrat naprej pa do upokojitve je učila na osnovni šoli v Mokronogu, kjer je kasneje vodila tudi literarno delavnico. V kraju se je uveljavila kot kulturna delavka.

Ves čas se je ukvarjala s pisateljevanjem. V otroštvu sta nanjo kot odlična pripovedovalca vplivala oče in babica. Že v gimnaziji je sodelovala v šolskem glasilu Stezice. Kasneje pa je kratko lirično prozo o ljudeh na deželi objavljala v časopisih in revijah Otrok in družina, Dolenjski list, Kmečki glas, Naša žena, Rodna gruda, Slovenski koledar ter v zborniku Samorastniška beseda in reviji Rast. Poleg tega je založba Kmečki glas tudi v knjižni obliki in razmeroma veliki nakladi izdala njenih šest povesti: Umirajoča kmetija, Strast v grapi, Pomladne vode, Začutila sem tvojo ljubezen, Sence na mavrici in Pridi k tolmunu. Leta 1997 je izšla še pravljična pripoved Zapoj bela golobica, leta 2007 pa je v samozaložbi izdala zbirko pravljic Škratek Lapuhek. Napisala je tudi tri radijske igre.

V svojih povestih prikazuje življenje na dolenjskem podeželju, kjer med drugim izpoveduje lastno navezanost na zemljo. V ospredju njenih del je navadno ljubezenski motiv, predvsem erotična strast in prešuštvo, ki ima gospodarske posledice. Poudarja socialno in moralno plat življenja. Marsikje je prisoten motiv kmečkega izseljevanja. Zlasti krajša besedila temeljijo na folklornih motivih. Njene povesti imajo razgibano vsebino in spodbudne konce in so zavezane tradicionalnim moralnim vrednotam.

Anica Zidar je prejemnica Golieve plakete, ki ji jo je leta 2000 za življensko delo v kulturi podelila trebanjska občina.