Joža Ambrož se je, ko je sama začela greti šolske klopi odločila, da bo nekoč učiteljica. Po vojni se je zaposlila na Gozdni upravi, kasneje na Narodni banki, kjer so ji ponudili štipendijo za študij ekonomije. Vendar je po končani gimnaziji ponudbo zavrnila in sledila svojim sanjam po karieri v prosveti. Študirala je v Ljubljani in postala profesorica slovenščine in ruščine.
Že v času študija je poučevala slovenščino na srednji tehniški šoli v Ljubljani ter prevajala prospekte za podjetja, predvsem iz nemščine. Po študiju pa se je zaposlila na Osnovni šoli bratov Kamenškov na Studencih v Mariboru.
Na šoli je vodila pevski zbor ter dramski krožek, organizirala izlete in v razredu celo zapela, če se ji je zdelo, da bodo učenci kakšno pesem tako bolj začutili. Med poletnimi počitnicami, ko je bila vzgojiteljica v počitniški skupini v Punatu, je njeno delo z otroki in poseben pristop opazil takratni ravnatelj Gimnazije Miloša Zidanška (danes Druga gimnazija Maribor). Povabil jo je, da začne učiti na gimnaziji. Tako je leta 1958 začela poučevati slovenski jezik s književnostjo in ruski jezik.
Nadaljevala je s svojim posebnim pristopom do poučevanja, najpomembnejše se ji je zdelo, da pritegne pozornost dijakov. Zato je pri poučevanju slovnice na tablo pisala neumnosti in zato je pri književnosti odlomke iz knjig včasih kar odigrala. Tako je v učencih zbudila zanimanje za snov.
V razredu je spoštovala ter bila spoštovana in poleg poučevanja tudi vzgajala dijake. Kljub potrebni meri strogosti se je z dijaki dobro razumela in bila med njimi priljubljena. Z njimi je na začetku šolske ure rada poklepetala o vsakdanjih stvareh, z njimi je rada čas preživljala tudi izven šole. Organizirala je sobotne potepe s kolesom in razne izlete. Na tak način je v dijakih razvijala kolektivni duh.
Na gimnaziji je prevzela vodenje pevskega zbora. Najprej se je temu upirala, saj ni imela glasbene izobrazbe, nato pa izziv sprejela in se uspešno spopadla z njim. Delala je po občutku in iz ljubezni do glasbe, kar so začutili učenci, tako jih je v zboru na šolsko leto pelo tudi preko osemdeset. Veliko so nastopali in se udeleževali pevskih revij. Zbor je vodila več kot deset let, dokler ni iz Beograda prišla direktiva, da lahko zbor vodijo samo tisti z glasbeno izobrazbo. Umaknila se je, leta 1973 pa so jo za svojo vodjo povabili fantje, ki so se organizirali v oktet. To je bil Oktet Gimnazije Miloša Zidanška, ki se je kasneje preimenoval v Mariborski oktet in ga pod tem imenom poznamo še danes. Joža Ambrož je bila vodja okteta vse do leta 1977.
Na šoli je prevzela tudi vodenje dramske sekcije, v kateri je sodelovala s profesorjem Miretom Štefancem in skupaj z učenci ustvarjala kabarete in druge igre. Vodila je tudi recitacijski krožek.
S svojim žarom in ljubeznijo do učiteljskega poklica je zaznamovala generacije dijakov. Tem je vcepila ljubezen do knjig, pesmi ter igre. Od njih se je poslovila leta 1981, ko se je zaradi bolnega očeta upokojila. Več kot leto dni je skrbela zanj, nato je slovenskega jezika učila tujce.
Nazadnje je delovala v Operi SNG Maribor. Tam je petnajst let posodabljala operna besedila, operete, muzikale, opero in prevajala iz ruščine in nemščine. Tako je bila še naprej v stiku s pesmijo, ki jo je imela tako zelo rada in jo je spremljala celo življenje.
Za bogato kulturno dejavnost jo je Zveza kulturnih društev Maribor leta 2006 počastila z Medaljo s priznanjem.
Bibliografija v sistemu Cobiss
Druga gimnazija je zakon (Youtube; nazadnje dostopano 22. 4. 2020)
- Ambrož, J. Učitelji: Joža Ambrož. V: II. gimnazija Maribor : 1950-2000 : zbornik ob 50-letnici, 2000, str. 100-103.
- Bercko, Z. Poslušajte nas, ne preštevajte. Bonbon, 28. maj 2013, str. 14.
- Golob, L. V spomin: Joža Ambrož. Večer, 22. oktober 2015, letn. 71, št. 246, str. 19.
- Žuraj, T. Osebna izkaznica pevskega zbora. V: II. gimnazija Maribor : 1950-2000 : zbornik ob 50-letnici, 2000, str. 50-51.