Alenka MEŽNARŠIČ (roj. BANO)

Kot osemletna je prišla v Metliko, kjer je skrb zanjo prevzela teta, saj je med vojno ostala brez družine. V Metliki je končala osnovno šolo in nižjo gimnazijo, nato pa je obiskovala trgovsko šolo v Novem mestu in Brežicah. Sprva se je zaposlila kot trgovka, kasneje pa je delovala najprej kot blagajničarka in kasneje kot knjigovodkinja v metliškem tekstilnem podjetju Komet.

Pesmi je začela pisati že v osnovni šoli in s svojo pesmijo nastopila na tekmovanju mladih v Novem mestu. Njena prva pesniška zbirka z naslovom Med žitom in pšenico je iz leta 1987. Po upokojitvi je najprej izdala zbirko anekdot in šaljivih govorov Tukaj Obrh, sledila je knjiga s pesmimi in skeči Ujemi smeh, nato pa še zbirka njenih skečev Kapljice smeha. Skeče je tudi sama uprizarjala v igralski skupini 3M s Stankom Matekovičem in hčerko Mojco. Sodelovala je tudi z metliškim rojakom humoristom Tonijem Gašperičem. Njeno dramsko besedilo v metliškem narečju Čula, čula, vidla, rekla je objavljeno v zborniku Podzemni izvir Obrh. Svoja dela je objavljala tudi v Dolenjskem listu, Kmečkem glasu in Nedeljskem dnevniku.

Je vsestranska ustvarjalka, ki s svojim delom soustvarja kulturni utrip Metlike in Bele krajine. Aktivno je sodelovala in prejela za to delo številna priznanja na Krakarjevih dnevih v Semiču, v Literarnem klubu in v okviru Javnega sklada za kulturne dejavnosti Metlika. Bila je tudi pomembna informatorka folklornih pripovedi iz Bele krajine, ki jih je Bogomira Kure izdala v knjigi z naslovom Zgodbe ne moreš iz žaklja zvrnit.

Vseskozi je bila aktivna v javnem in kulturnem življenju Metlike in tudi s svojim znanjem knjigovodstva pomagala številnim društvom, npr. Mestni godbi, Invalidskemu društvu, Literarnemu klubu in Društvu kmečkih žena Metlika, katerega predsednica je bila. Zbrala in uredila je štiri knjižice receptov naših babic, velike zasluge pa ima za zaščito in certificiranje belokranjske pogače kot zajamčene tradicionalne posebnosti.