Ado KLAVORA

Prvo svetovno vojno je preživel s starši kot begunec Kranjski Gori. Po vojni in priključitvi zahodnega slovenskega ozemlja Italiji je ostal na Kranjskem in pridobil jugoslovansko državljanstvo. Na Bovško se med obema vojnama ni vračal, saj se je bal zapora, ker ni opravil vojaške obveznosti v italijanski vojski. Na ozemlje tedanje Italije je prvič po 22 letih prišel z ženo po poroki.

V Mariboru je dokončal učiteljišče in kot šolnik kratek čas deloval v Vitanju pri Celju, od leta 1926 pa v Kranju. Takoj je kot igralec in režiser začel z delovanjem pri kranjski Narodni čitalnici. Med drugim je bil aktiven pri Sokolih in kot večina Primorcev je bil tudi član Orjune. Prav na pobudo tamkajšnjih Primorcev so v Kranju odkrili prvi spomenik bazoviškim žrtvam, leta 1938, ko so v mestu na oblast prišli klerikalci, pa je bil Klavora tudi zaradi politične orientacije z dekretom premeščen v enorazrednico nad Lomom pri Tržiču.

Po začetku vojne je ženo napotil k staršem v Bovec, sam pa se je po demobilizaciji skrival v Ljubljani, da bi se tako izognili izselitvi v Srbijo. Na Bovško je prišel šele po kapitulaciji Italije in kratek čas zasebno učil pri premožnih družinah. Na pobudo častnika Vogrina je začel s pravim poukom v slovenski šoli. Po grožnji partizanov je prekinil s šolo, a še vedno na razne načine s partizani v Čezsoči vzdrževal stike. Po partizanskem nalogu je odšel v šolo v Mirniku v Goriških Brdih. Leta 1945 je sicer deloval tudi v partizanski šoli v Benečiji.

Kot učitelj je v Kranju, kjer je poučeval na osnovni in trgovski šoli, služboval spet po koncu vojne. Bil je tudi upravitelj vajeniške šole in za vodenje v 50-ih letih prejel pohvalo za najboljšo šolo. Kot soavtor je pripravil učno knjigo o trgovinskem računstvu.

Na področju gledališča se je angažiral že pred drugo svetovno vojno in se preizkusil kot režiser, po vojni pa je bil spet med prvimi amaterskimi gledališkimi delavci. Zaslužnen je za ustanovitev amaterskega gledališča v Kranju, kjer je deloval do profesionalizacije.

Poleg režije, ki se je je loteval pred in po vojni, je odigral nekaj vodilnih vlog. Med njegovimi režijskimi prispevki velja omeniti predvojne uprizoritve Tucićeve Golote in Halbejeve Mladosti, po vojni pa Čufarjev Polom in Nušićevega Pokojnika.