Rodil se je kot edini otrok v delavski družini. Osnovno šolo je obiskoval na Bledu, srednjo tehnično tekstilno šolo je leta 1965 dokončal v Kranju. Ob delu je študiral na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani, kjer študija, kljub uspešnemu šolanju, ni zaključil zaradi zaposlitve na Občinskem štabu Teritorialne obrambe v Radovljici. Kasneje je opravil šolanje na Visoki šoli za organizacijo dela v Kranju, kjer sem diplomiral leta 1989. V podjetju Sukno Zapuže, je po končani srednji tekstilni šoli in do zaposlitve v Teritorialni obrambi, služboval 12 let na delovnem mestu vodje barvarne in apreture.
Vojaški rok je služil v PŠRO v Bileči in stažiral v Slavonski Požegi. Po vrnitvi iz Jugoslovanske ljudske armade, je bil razporejen v partizanske enote JLA na Bohinjski Beli. Tu je napredoval do kapetana I.r. in poveljnika bataljona. V maju 1978 se je zaposlil na delovnem mestu komandanta občinskega štaba TO Radovljica. Na tej dolžnosti je služboval do leta 1990, ko je bil imenovan za načelnika pokrajinskega štaba TO Gorenjske – namestnik komandanta PŠTO. Po odločitvi sekretarja za obrambo RS, je bil oktobra 1990 imenovan za komandanta PŠTO Gorenjske. To dolžnost je opravljal v času vojne, do septembra 1991, ko je bil imenovan za vodjo Sektorja za zaledje v republiškem štabu TO. Na tej dolžnosti je bil do marca 1993. Za vodjo STRP je bil imenovan konec leta 1999, delo pa je opravljal do upokojitve leta 2007.
V vojaški karieri je napredoval do čina majorja v letih do leta 1984, čin podpolkovnika in polkovnika je prejel v letu 1991, v čin brigadirja pa je bil povišan 18. junija 1993. V vojni za Slovenijo je poveljeval 3. pokrajinskemu štabu TO Gorenjske. V času moratorija in ob prihodu v republiški štab TO septembra 1991, je bil imenovan tudi v pogajalsko ekipo sekretariata za obrambo (Bogatajeva komisija), ki je uspešno izvedla pogajanja s pogajalci iz JLA. Konec leta 1991 je bil imenovan za adjutanta predsednika Republike Slovenije Milana Kučana. To dolžnost je opravljal do 1. junija 1993.
Že v zgodnji mladosti se je pričel ukvarjati s športom. Najprej je igral vaterpolo in plaval, kasneje pa igral odbojko v klubih OK Triglav in OK Bled. V organe Smučarske zveze Slovenije se je vključil z izvolitvijo za predsednika Zbora za biatlon leta 1992. To funkcijo bo opravljal do leta 2014, ko mu poteče mandat. V tem obdobju se je slovenski biatlon uspešno razvijal, tako na področju svoje organiziranosti, tekmovalno in tudi z izgradnjo športno rekreacijske infrastrukture na Pokljuki.
Vir: zapis Petra Zupana, Radovljica, december 2010
V celotnem obdobju dela v oboroženih silah Republike Slovenije je prejel več civilnih ter vojaških priznanj in odlikovanj:
• pred osamosvojitvijo: zlato značko in zlato plaketo ZRVSJ, zlato značko in plaketo ZRVSS, priznanje RSLO in medaljo SLO in DS, medaljo in plaketo Občine Radovljica;
• po osamosvojitvi: častni znak svobode Republike Slovenije, red Slovenske vojske z zvezdo, red Slovenske vojske, red generala Maistra 3. stopnje z meči, zlata medalja Slovenske vojske, zlata medalja Slovenske vojske za športne dosežke, red MSNZ 2. stopnje, srebrna medalja generala Maistra, spominski znak za zasluge pri organizaciji nove TO 1991, spominski znak MSNZ 1990, zlata plaketa Slovenske vojske, zlato priznanje načelnika Generalštaba SV, medalja za športne dosežke ter 11 spominskih znakov sodelovanja v vojni za Slovenijo;
• za športno udejstvovanje: plaketa Stanka Bloudka v februarju 2010.
J. Dežman: 27. junija 1991 se je začela vojna : Pomnimo!, Gorenjski glas 1996, št. 50 (26.VI.), str. 3