Dramatik, dramaturg, prevajalec in publicist Janez Žmavc je po opravljeni maturi na celjski gimnaziji v letih 1948 do 1952 študiral dramaturgijo na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani, po študiju je bil dve sezoni dramaturg v kranjskem Prešernovem gledališču, nato je pet let delal v Študijski knjižnici v Celju, potem pa se je kot dramaturg zaposlil v SLG Celje in ostal tam do upokojitve leta 1990.
Posvečal se je gledališki publicistiki, prevajanju gledaliških besedil, urejanju gledaliških listov in praktični dramaturgiji. V prvi vrsti pa je bil dramatik. Najprej je pisal realistične drame, v katerih je problematiziral (malo)meščansko okolje v povojni družbi z vidika posamične intimne usode, pozneje je za prikazovanje pridobitniškega potrošniškega sveta uporabljal modernejši odrski izraz. Že v 80. letih je zanj značilen premik k absurdno groteskni in s prevladujočo ironijo zaznamovani gledališki konverzaciji. Napisal ali priredil je tudi številne igre za mladino in otroke.
O svoji medvojni usodi po sili nemškega vojaka je objavil avtobiografsko spominsko pričevanje Otok Walcheren.
Kljub visoki starosti Žmavc je še vedno objavljal gledališka besedila v samostojnih izdajah.
Izbor Žmavčevih dram:
Obrazi, 1982
Razuzdanosti ali prilika o skesanem Henriku, 1982
Holandska kraljica, 1981
Pindarova oda, 1978
Obisk, 1969
Podstrešje, 1967
Tok in Lea, 1961
V pristanu so orehove lupine, 1958
Izven družbe, 1953
A. Inkret: Žmavc, Janez, v: Enciklopedija Slovenije, 15. zvezek, Ljubljana 2001, str. 372
Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, Ljubljana 2008, str. 1366