Rodil se je delavcu Ivanu (češkega rodu) in Mariji r. Vegh (madžarskega rodu). Osnovno šolo je obiskoval v Kamniku, gimnazijo pa v Novem mestu (1920–28). Po maturi je bil eno leto administrativni uradnik v državni smodnišnici v Kamniku. Od leta 1929 je študiral francoski jezik s književnostjo in primerjalno slovnico romanskih jezikov, latinskega jezika in južnoslovansko književnost na univerzi v Ljubljani ter leta 1933 diplomiral. Tri mesece leta 1935 se je izpopolnjeval na francoski univerzi Sorbonna v Parizu.
Vso svojo delovno dobo je bil profesor francoščine na različnih gimnazijah. Njegova prva zaposlitev je bila na gimnaziji v Peči na Kosovem (1936/37 in 1937/38). Nato so poslali na realno gimnazijo v Mursko Soboto, kjer je ostal do okupacije madžarske vojske aprila 1941. Nova oblast ga je poslala v Subotico (Srbija), kjer je učil najprej na madžarski moški gimnaziji (julij 1941 – okt. 1944) nato pa še na ženski gimnaziji (dec. 1944 – sept. 1947). Potem se je vrnil v Kamnik, kjer je učil francoščino in latinščino na gimnaziji od 1949. leta pa do upokojitve leta 1973. Zadnja tri leta svojega življenja pa je poučeval še honorarno.
V Kamniku je bil aktiven v več društvih (športnem, turističnem in planinskem). Bil je tudi tajnik kamniškega francoskega društva, ki je bil svoj čas najboljši v socialistični Jugoslaviji. Bil je tudi član uredniškega odbora kamniškega zbornika, kjer je tudi objavljal.
Raziskoval je zgodovino Kamnika in šaha na Slovenskem. Največ je pisal o kamniški zgodovini in turizmu. Prvi članek so mu še kot gimnazijcu leta 1923 objavili v časniku Jutro. Za čas kraljevine Jugoslavije je napisal številne prispevke še za časnike Jugoslovan in Slovenski narod. Po letu 1945 pa so mu objavljali v (Gorenjskem) Glasu, Ljubljanskem dnevniku, Kamniškem občanu, Našem delu, Planinskem vestniku, Slovenskem poročevalcu, Turističnem vestniku in drugod. Pisal je spominske in biografske članke o Josipu Brozu-Titu, F. Jegliču, J. Kotniku, F. M. Paglovcu, F. Pircu, J. A. Puharju, A. Razlagu, A. B. Smolnikarju, A. Stražarju, J. Šlakarju, L. Stiasniju, J. F. Zupanu in tako naprej. V Kamniškem zborniku je objavljal članke o zgodovini kamniške tiskarne, kamniške keramike, o kamniških planinah in o zaslužnih Kamničanih.
Od leta 1971 pa do svoje nepričakovane smrti je v Kamniškem občanu v zgodovinskem feljtonu 750 let mesta Kamnik objavil 63 podlistkov o zgodovini Kamnika z okolico od 18. stoletja naprej. Njegov namen, da se vsi ti prispevki izdajo v knjigi, se je uresničil šele jeseni leta 2011 pod uredništvom Franceta Malešiča. Bil je razgledan šahist – problemist, šahovski zgodovinopisec in vzgojitelj šahovske mladine. Pisal je npr. o I. Kosu, J. Ogrincu, J. Plahuti in G. Szabu. V knjigi Slovenski šah, ki je izšla leta 1972, je prispeval poglavje: Šah na Slovenskem od prvih začetkov do 1914. V Muzeju v Kamniku hranijo rokopisno gradivo za zgodovino šahovske igre na Slovenskem in za istoriju šahovske igre na ozemlju Hrvaške i Vojvodine, ki ga je zbiral v letih 1966–70, a nikoli objavil.
750 let mesta Kamnika : iz kamniške zgodovine (zbral in uredil France Malešič), 2011
Slovenski šah : mojstri šaha, partije, problemi, zgodovinski prikaz (uredniški odbor Šahovske zveze Slovenije), 1972 (soavtor)
Leta 1967 je prejel srebrni znak Turistične zveze Slovenije in leta 1972 red dela z zlatim vencem.
F. Malešič: Prof. Ivan Zika – Kamnik, dota bogatih nevest, Kamniški občan, 21. okt. 2011, str. 10
V. Rebolj: Zika Ivan: Pomembni Kamničani, Kamnik 2010, str. 230
Osebnosti od M do Ž, Ljubljana 2008, str. 1330
Z. Torkar: Zapuščina prof. Ivana Zika v kamniškem muzeju, Kamniški zbornik, št. 17 (2004), str. 189-192
Z. Torkar: Zika, Ivan: Enciklopedija Slovenije, 15. zvezek, Ljubljana 2001, str. 183
T. Romšak: Ivan Zika : (1908-1976), Kamniški zbornik, št. 13 (1996), str. 188-189