WOLF, Hugo

Hugo Wolf je veljal za glasbeno nadarjenega otroka z absolutnim posluhom in je že v predšolskem obdobju igral klavir in violino. V Slovenj Gradcu je končal dvojezično štirirazrednico, kasneje pa v šolah ni bil uspešen. Z desetimi leti je začel hoditi v gimnazijo v Gradcu, nato je poskusil na samostanski gimnaziji svetega Pavla v Labotski dolini, kjer mu je večina predmetov delala težave. Nazadnje se je leta 1873 prešolal v Maribor, kjer je bil spet neuspešen, zato se je pred koncem šolskega leta 1875 vrnil domov v Slovenj Gradec in tam študiral dunajske klasike. V Mariboru naj bi nastale njegove prve skladbe: klavirska sonata, ki jo je posvetil očetu, variacije za klavir, pet samospevov, med njimi štirje po Goethejevih pesmih, nekaj skic za godalni kvartet in zborovske pesmi.

Na dunajskem konservatoriju, kjer je leta 1875 nadaljeval izobraževanje, naj bi bil sošolec Gustava Mahlerja. Prvo leto je bilo uspešno, toda težave so se v drugem letniku ponovile. Zaradi boemske druščine se je od študija vse bolj oddaljeval, leta 1877 pa so ga zaradi disciplinskega prekrška izključili. Vrnil se je v Slovenj Gradec in tam poleti 1877 ustvaril prvi ciklus zborovskih pesmi in samospevov. Trdno odločen, da mu bo uspelo, se je jeseni istega leta vrnil na Dunaj. Domnevno pa naj bi se tiste jeseni okužil s sifilisom, ki je njegovo življenje in ustvarjanje zaznamoval vse do smrti.

Leta 1881 je dobil delo kot drugi dirigent v Salzburgu, kjer so zelo cenili njegove glasbene talente, a se je zaradi prepira z režiserjem na Dunaj vrnil že v začetku naslednjega leta in prenehal pisati glasbo. Ker je Wolf neizmerno občudoval glasbo Richarda Wagnerja, ga je njegova smrt leta 1883 zelo prizadela. Prijatelji so mu iz stiske pomagali tako, da so ga priporočili uredniku bulvarskega lista Wiener Salonblatt, v katerem je od januarja 1884 v naslednjih treh letih v tedenski rubriki objavljal ocene in kritike dunajskega glasbenega dogajanja, prostor pa je nemalokrat izrabil za kulturno politične in osebne strupene polemike, s katerimi si je prislužil naziv der wilde Wolf. Glasbo je spet začel pisati leta 1986 in do junija 1890 napisal skupno 174 pesmi. Njegova slava se je zdaj razširila tudi izven Avstrije, saj so članke o njem pisali tudi v nemških publikacijah. Večino naslednjega leta je pisal zelo malo, zaključil pa ga je s petnajstimi italijanskimi pesmimi. Naslednja tri leta je komaj napisal zapisek. Aprila 1895 je spet začel komponirati, saj ga je spodbudil Humperdinckov operni uspeh Hänsel und Gretel. Do začetka julija je dokončal klavirsko partituro opere Der Corregidor s štirimi dejanji, orkestracijo pa je izpopolnjeval do konca leta.  Na Dunaju, v Berlinu in Pragi so opero zavrnili, a so jo v Mannheimu končno uprizorili z velikim uspehom.

Marca 1897 je napisal svoje zadnje pesmi: nastavitve nemških prevodov Michelangelovih sonetov. Zdaj je bil že očitno bolan, a se je kljub temu septembra lotil nove opere in v treh tednih spisal kar 60 strani. Takrat je podlegel norosti, zato so ga bili primorani hospitalizirati. Čeprav se je leta 1898 za kratek čas vrnil domov na Dunaj, so ga kasneje istega leta, ko se je skušal utopiti, vrnili v ustanovo, kjer je v začetku leta 1903 umrl. Pokopan je na dunajskem osrednjem pokopališču poleg Schuberta in Beethovna.

V svojem razmeroma kratkem ustvarjalnem obdobju je napisal več kot 300 samospevov, veliko umetniških pesmi oz. Lieder-jev, za katere je značilno, da je vanje prinesel koncentrirano ekspresivno intenzivnost, ki je bila edinstvena v poznoromantični glasbi in nekoliko jedrnato povezana z intenzivnostjo druge dunajske šole, a se je v tehniki močno razlikovala. Poleg teh pa je napisal še vrsto zborovskih, komornih in simfoničnih skladb.