VRTOVEC, Venčeslav Marija

Venčeslav Vrtovec je bil najstarejši od desetih otrok Franca in Marije Vrtovec (rojene Črnigoj). Nadarjeni prvorojenec je s pomočjo sorodnikov po končani pripravnici v Alojzijevišču (dijaški zavod za dečke) v Gorici v letih 1906-1914 šolanje nadaljeval na semeniški gimnaziji. Med prvo svetovno vojno je bil mobiliziran in bil vojak na soški fronti. Kasneje se je prijavil v šolo za letalske opazovalce in bil po končanem šolanju dodeljen novi bombniški eskadrilji, ki je izvajala različne operacije na območju soške fronte. Opravil je nad 80 borbenih poletov, na katerih je skrbno preletaval območje fronte in tudi sovražnikovo zaledje, opazoval, fotografiral in opravljal druge zadane naloge, pogosto se je znašel v smrtni nevarnosti. V deseti soški ofenzivi, ki je trajala med 12. majem in 5. junijem leta 1917, je bil v zračnem dvoboju ranjen v nogo. Letalo je moralo zasilno pristati. Pilota in izvidnika je rešil propeler, ki se je zapičil v zemljo in tako ublažil udarec. Propeler se sedaj nahaja v avli poveljstva Brigade zračne obrambe in letalstva (BRZOL) v Letalski bazi Cerklje ob Krki. Zdravljenje v različnih vojaških bolnišnicah je trajalo skoraj eno leto. Po zdravljenju v bolnišnici so ga 8. avgusta 1918 premestili na dunajsko letališče. Od maja do septembra 1918 je vodil letalsko opazovalnico na 1800 m visoki gori Wiener Schneeberg (Avstrija), nato pa so ga premestili na opazovalno točko v mestecu Aspang. Po koncu vojne se je vrnil domov, vendar je začel razmišljati, da bi odšel v samostan. Ker je bil novembra 1918 njegov rojstni kraj in bližnja Ajdovščina že pod Italijo in so bile vse poti proti Ljubljani že zaprte, sta skupaj z avstrijskim pilotom Franzem Wognarjem na ajdovskem letališču našla letalo in se z njim odpeljala v Ljubljano in pristala na improviziranem šišenskem letališču. Venčeslav Vrtovec se ni pridružil letalski eskadrilji, ampak je vstopil v ljubljanski jezuitski samostan. Novembra 1918 je tako vstopil k jezuitom v Št. Andražu na Koroškem, maja 1919 je odšel v Zagreb, v letih 1922-1923 pa v Innsbrucku študiral filozofijo. Nato je bil tri leta v malem semenišču prefekt ter profesor nemščine in telovadbe v Travniku (Bosna), potem je študiral teologijo v Louvanu (Belgija) in bil leta 1928 posvečen. Leta 1931 se je vrnil v Ljubljano. V tem času se je tudi že udejstvoval s pisanjem za nabožne liste. V Ljubljani je prevzel skrb za Marijine kongregacije (družbe) na Slovenskem, predvsem dijaške. Zanje je tudi pripravljal članke in jih objavljal v glasilu Naša zvezda. Nekaj časa je bil tudi njegov urednik. V glavnem je delal z mladino, prirejal akademije, taborjenja in podobno.

V začetku druge svetovne vojne je bil vse do leta 1945 premeščen v Zagreb, nakar se je vrnil v Slovenijo, v Maribor, nato Ljubljano, in se leta 1946 s svojo redovno skupnostjo naselil na grad Bogenšperk. Od leta 1952-1957 je bil duhovni vodja v semenišču v Zadru, se vrnil na Bogenšperk (1964), živel v Šentlovrencu (1964-1966), nato v Borovnici in leta 1968 prišel v župnijo Ljubljana Dravlje, kjer je ostal vse do svoje smrti. Tudi v Dravljah je nadaljeval s pisanjem nabožnih spisov, še nadalje je izdajal knjige in prevajal, v tedniku Družina pa nekaj časa odgovarjal na vprašanja bralcev.

V spominu svojih sobratov je ostal kot prijeten in dober družabnik, saj jih je razvedril tudi z igranjem na violino in kitaro.
Pokopan je v Ljubljani.

Po njem je na Visokem v Poljanski dolini poimenovana stavba – Vrtovčev dom, ki je namenjena predvsem za srečevanja katoliške mladine in tudi odraslih.