VOVK, Melita

Rojena kot druga hčera zakoncev Antona in Vere Vovk. Ime Melita sta izbrala, ker v grščini melissa pomeni čebele/med in v spomin preminuli materini sestri. Otroštvo je imela veselo in brezskrbno. Konec 19. stoletja so bili lastniki penziona Vovk, ki je po vzoru Riklija petičnim gostom ponujal sončne in zračne kopeli v blejski naravi, vendar so za razliko od slednjega lahko gostje brez omejitev uživali tudi v bogati kulinarični ponudbi. Mati je trem hčerkam velikokrat pripovedovala o svoji slavni materi Irmi Polak, ki je bila operna pevka in jim vrtela gramofonske plošče. Naučila jih je tudi peti slovenske narodne pesmi, Melito pa igranja na harmoniko in orglice. Radoživ svet umetnikov jo je navduševal že kot mlado deklico in raje kot s punčkami, se je zabavala z risanjem in opazovanjem sveta okrog sebe. Pri 4 letih je že znala brati, pri 8 je napisala in narisala strip o takratnem škandalu kralja Edvarda VIII., ki se je zaradi ljubezni odrekel prestolu.

Osnovno šolo je končala 1939 in kljub splošni predvojni negotovosti nadaljevala šolanje na Poljanski gimnaziji v Ljubljani, kjer je spoznavala kulturno življenje v mestu, dokler se ni zaradi razmer morala vrniti nazaj na Bled. Prelomni dogodek njene mladosti je dnevnik, božično darilo njenih staršev, v katerega je vpisovala kasnejša opažanja o ljudeh, vtisih, aktualnem življenju in začela s prvim stavkom: “Po svetu divja nova svetovna vojna”. Navado slediti aktualnim dogodkom je povzela po svojem očetu. Med vojno je obiskovala tudi gimnazijo v Beljaku, a ne do konca, po njej pa spet nadaljevala šolanje na Poljanski.

Risanje in portretiranje jo je spremljalo ves čas, tako da se je po maturi vpisala na študij likovne umetnosti in bila leta 1947 sprejeta na Akademijo upodabljajočih umetnosti, leta 1951 pa je diplomirala pri prof. Maksimu Sedeju in opravila specialko iz grafike pri prof. Božidarju Jakcu in Riku Debenjaku. V letih na akademiji je pisanje dnevnika močno zanemarila, a se je neprestano zavedala pomena umetnosti in svojega poslanstva, ki je vestno in svobodno sporočati o pogledu na svet. 1952 je imela v blejski Festivalni dvorani svojo prvo samostojno razstavo, nato pa se je odpravila na prvo študijsko potovanje v tujino, kar ji je zaradi vez in poznanstev tudi uspelo. Želela je začutiti utripe velemest in se seznaniti s sodobno umetnostjo. Zaradi pomanjkanja in lakote ter posledično popolne oslabelosti se je bila prisiljena vrniti čez leto dni. Ljubljanski kolegi so bili veseli njene vrnitve in poročanja o situaciji, nato pa so skupaj  ustanovili skupino Sedem mladih, kasneje pa Grupo (Skupino) 53. Na prvi razstavi 1953 v Moderni galeriji, je Melita nastopila s petimi jedkanicami, nato pa so jo samostojno in s svojim denarjem selili tudi v Zagreb in Beograd. Na enoletnem potovanju je dobila navdih tudi za pedagoško udejstvovanje, tako da je na Bledu zaprosila za delo v nižji gimnaziji, kamor so jo leta 1953 sprejeli za poučevanje likovnega pouka. Zelo sta jo navduševali otroška fantazija in kreativnost, zavzemala se je za reformo pedagogike, ki ne bi vzgajala slikarskih vajencev, ampak le nevsiljivo usmerjala individualne talente glede na njihovo zanimanje. Med poletnimi počitnicami se ji je izpolnila želja obiskati London. Vračala pa se je čez Pariz, kjer je obiskala slovenskega rojaka in umetnika Vena Pilona. Vsi ti novi vtisi so jo gnali naprej, tako da se je sredi leta 1956 poslovila od poučevanja, se prepustila notranjem glasu in postala svobodna umetnica. Kariero si je zamislila tako, da bi polovico časa namenjala osebnem ustvarjanju, preostanek pa namenjala risanju po naročilu za namen preživetja. Ustvarjala je vse od ilustriranih reportaž v časopisih do otroških knjig in revij (Ciciban, Kurirček, Pionirski list, Pionir) ter zasnov za gledališke scenografije. Leto 1956 je bilo pomembno tudi zaradi začetka zveze s pet let starejšim publicistom Bojanom Štihom, s katerim sta se leta 1957 tudi poročila, vendar je bilo med njima že od začetka precej nesoglasij. Imela sta hči Marijo, ki jo je hčerka Melitine sestre Verice klicala “ej, ti” in se je je prijelo ime Ejti. Leta 1965 je bil na Bledu svetovni kongres PEN, na katerem je Melita portretno ovekovečila veliko pomembnih osebnosti, ki so jih objavljali tudi na straneh za kulturo v Delu. Sodelovala je tudi s Tedensko tribuno, Tovarišem, Našimi razgledi, Dnevnikom. V svojem zapisu Pota sodobne grafike je zagovarjala pomen angažirane figuralike in abstrakcije ter napredne tehnike poparta in kolaža v nasprotju s klišejskimi upodobitvami, saj je zelo rada eksperimentirala. Vmes se je spet posvetila scenografiji, kostumografiji in lutkovnem gledališču ter požela odobravanje kritike in občinstva. Pri štiriinštiridesetih je bila na višku ustvarjalne energije, a jo je preobsežno delo tudi precej izčrpavalo, zato se je 1974 redno zaposlila na AGRFT kot višja sodelavka za scenografijo. S štipendijo nemške službe za akademske izmenjave, ki jo je prejela leta 1976, pa se je odpravila na trimesečno raziskovanje kulture, umetnosti in družabnega življenja v Nemčijo in se razveselila novice o hčerinem sprejetju na ALU. 1977 je v njej zopet dozorel radikalen sklep. Sklenila je spet postati svobodna umetnica, se preseliti v Holandijo, ki ji je vedno pomenila okno v svet in srečno živeti z sedemnajst let starejšim slavnim avantgardnim slikarjem Roelofom Frankotom, ki ga je spoznala že na svojem prvem potovanju. 1980 ji umre oče, ona pa je počasi vedno manj ustvarjala, saj v Holandiji ni dobivala večjih naročil. Zato je pogosto potovala nazaj v Slovenijo, kjer je bila iskana kot ilustratorka, scenografka in kostumografka, od 1984 pa se je ustalila spet v domovini.

Pri 56 se je upokojila, tako da je imela skromen, toda zanesljiv mesečni vir prihodkov, več pozornosti je namenjala svoji hčeri Ejti in njenim uspehom. Risala je portrete po naročilu ter izpovedna likovna dela za dušo in akvarele z blejskimi motivi. Vrtnarjenje in reševanje križank sta postali dve izmed njenih osrednjih zanimanj ter druženje s sestrama in člani kluba Lions. Likovno je tako skozi življenje opremila več kot 150 knjig za otroke, mladino in odrasle. V letu 2000 so jo začele pestiti težave z bolečinami v rokah in sivo mreno. Zadnjič je samostojno razstavljala leta 2015 v Bežigrajski galeriji 2 v Ljubljani in zadnja leta preživela v oskrbi doma upokojencev v Radovljici.