VNUK, Ciril

Rodil se je kot šesti izmed sedmih otrok staršema Mariji in Francu Vnuku. Živeli so skromno na manjši kmetiji, a ko je bila spomladi 1945 na tem območju vzpostavljena fronta med nemško in rusko armado (bolgarskimi enotami), so bili razrušeni in požgani mnogi domovi in vasi, med njimi tudi Vnukova domačija. Sledilo je dvomesečno begunstvo v hrvaškem Medžimurju (Dubrava), nato pa težki časi obnove in skromno prebijanje iz leta v leto.

Starejši bratje so se izučili poklicev in se odpravili od doma, za njimi je pa na vsak način hotel tudi Ciril. Po vztrajnem prepričevanju so mu starši leta 1957 le dovolili šolanje na Industrijski kovinarski šoli pri TAM, kjer si je pridobil poklic orodjarja. V 3. letniku je prejel kadrovsko štipendijo, ki mu je omogočila zaposlitev v podjetju Metalna Maribor. Po zaposlitvi se je nemudoma odločil za nadaljevanje šolanja na Prvi gimnaziji Maribor, kjer so jeseni 1960 odprli Oddelek za izobraževanje odraslih. Tako je ob rednem delu popoldneve in večere preživljal na predavanjih ter leta 1963 maturiral. Odpravil se je v Ljubljano, da bi študiral strojništvo, a si je hitro premislil in se vpisal na oddelek za slavistiko, smer slovenski in ruski jezik s književnostjo. S prihranki in z bratovo pomočjo je dokončal 1. letnik, v drugem pa prejel štipendijo Okraja Maribor. Zaradi ukinitve okrajev in s tem štipendije si je naslednje leto bil primoran poiskati zaposlitev. Še brez diplome se je zaposlil na OŠ Miklavž pri Ormožu, leta 1967 v Makedoniji odslužil enoletni vojaški rok, vmes diplomiral in se vrnil v Miklavž, kjer je poučeval vse do upokojitve leta 2003.
Leta 1968 se je poročil s sodelavko Kristino (Tino) Kolmančič. Rodila sta se jima otroka Andreja (1969) in Matjaž (1973). Sledila so leta gradnje stanovanjske hiše in skrb za šolanje otrok.

Z dušo in telesom je bil ves čas učitelj slovenščine, zraven pedagoškega dela pa ga je pa zaposlovalo še delo s proslavami in javnimi prireditvami v kraju. Z učenci se je udeleževal različnih tekmovanj in nastopov gledališkega krožka, z Miklavževskim oktetom pa največkrat kot povezovalec pesmi na njihovih koncertih. Več let je bil vodja predmetnih učiteljev slovenščine Ptuja in Ormoža. Posvečal se je tudi izobraževanju odraslih in med leti 2009 in 2011 na Ljudski univerzi Ormož vodil jezikovne tečaje slovenščine za tujce. Leta 1969 je ob otvoritvi nove šole uredil zbornik V nove čase. Dolga leta je urejal šolsko glasilo Klopotec, občasno je objavljal članke v strokovnih revijah, Miklavževskem zborniku (1992) ter prispeval spominske in etnološke članke v Zgodovinskih zapisih in etnografski članek v Zborniku župnije sv. Bolfenka na Kogu (2007). Posvetil se je preučevanju domačega narečja, s sodelavci zbiral gradivo in leta 2012 izdal Slovar severovzhodnega ormoškega govora s kratkim opisom, ki je odmeval v širšem slovenskem prostoru in doživel tri ponatise. Da bi prikazal muzikalnost domače besede, je 2019 izdal še Pocvétaje, zbirko pesmi, ki jih je navdihnil narečni slovar.