Photo Gallery
Mario L. Vilhar Mario, slikar in kipar-samouk, časnikar, r. v Velikem Otoku pri Postojni v družini Firštovih, slikarju Leu in Mariji r. Jakušek. Mati se je zaposlila kot uradnica v Dugi Resi na Hrv., kjer je V. obiskoval osn. šolo, gimn. v Karlovcu, TSŠ med vojno v Zagrebu in dipl. za stroj. tehnika; zahajal je v Slov. dom, se 1942 tam znašel med ilegalci, bil pri raciji obstreljen v nogo in se zdravil v zagrebški bolnišnici. 1945 je odšel v Lj., nato delal v martinarni na Jesenicah. 1947 je služil voj. rok v letalski ofic. šoli in delal v letalski industriji v Zemunu. 1950 se je vrnil v Lj. in bil do 1963 obratni tehnik v jeklolivarni Litostroj, hkrati stalni dopisnik za gospodar. in kult. vprašanja listov La nostra lotta (Koper, 1952 do 1956), La voce del popolo (Reka, 1956 do 1959), od 1959 reškega Novega lista in časopisa Plavi putevi (mdr. intervjuji s filmskimi ljudmi in glasbeniki), občasno je, deloma s psevd. Mavil, obj. članke v Delavski enotnosti (1954), Naših Razgledih (1959), Borcu (1962), Ljubljanskem dnevniku (1966), pesmi v Slov. vestniku (Celovec 1965–7). Od okt. 1973 je tehn. urednik glasila SZDL občine Lj: Šiška Javna tribuna. Od 1956 je član Društva za varilno tehniko SRS.
Slikarski talent je kazal že v osnovni šoli, ko se je poskušal tudi v glini in izdelal sceno za lutkovno igro Vražje pilule, ki so jo igrali pri Sokolu v Dugi Resi. Na gimn. mu je dajal prve slikarske napotke prof. in slikar M. Detoni, s slikanjem je začel samostojno 1943 v Zagrebu. Ko je bil na Jesenicah, je bil član gledališča, okrajn. agitropa, društva Dolik, slikaril, kiparil in izdelal tudi kakšno sceno (npr. za prvo Prešernovo proslavo 1946 v Vrbi). V Lj. je do 1957 več let obiskoval večerno risar.-slikar. šolo KUD Ivan Rob, izpopolnjeval znanje na pogostih potovanjih v tujino. Ok. 1956 je začel prvi pri nas obdelovati metalizirano glino (z bakrom, medjo, aluminijem ipd.), plastiko žgal kar v tovarni. V glasilo Litostroj od 1960 prispeva karikature in ilustracije. 1971 je izdelal spomenik prvi partiz. četi (Molniški) v Zadvoru pri Lj. Razstavljal je prvič samostojno 1955 v Kopru in 1956 v Beogradu, potem pa zelo pogosto sam ali skupinsko, doma: mdr. Jesenice, Reka 1957; Trbovlje, Ravne 1960; Zenica, Postojna 1965; Rog. Slatina 1968, 1970; Sežana 1978; Lj. Moste-Polje 1981; na tujem: 1958 na Danskem (Odense, Köbenhavn), v Švici (St. Gallen, s katal.), Italiji (Verona 1968, s katal.; Parma 1972), Nemčiji (Steinhausen 1968, s katal.), na Nizozem. (Utrecht 1970), v Avstriji (Dunaj 1965, 1973 s katal. in bibl.).
Imel je 112 samostojnih in 26 skupinskih likovnih razstav doma in v tujini, kot grafični oblikovalec je zapustil bogato dediščino. Oblikoval je številne grafične podobe podjetij, organizacij, medalje, plakete in plakate za slovenske filme. Leta 1965 je uvedel v kiparstvo tehniko metalizacije terakote. Kot novinar se je posvečal, časopisni ilustraciji, karikaturi in fotografiji. Bil je član Društva oblikovalcev Slovenije, član Društva novinarjev Slovenije in član Društva barmanov Slovenije.
Dr. Ivan Sedej je ob stoti likovni razstavi Maria L. Vilharja zapisal: »V zaokroženem opusu, ki ga je Mario L. Vilhar ustvarjal kar šest desetletij, nas poleg vsega drugega pritegnejo neverjetna plodovitost in raznolikost. Vilharjevo oblikovanje, plastika in slikarstvo so izraz notranje nuje, so tudi avtorjev način komuniciranja z ljudmi in govore o izrazito mediteranskih sestavinah njegovega življenja in dela. V njegovem obširnem oblikovalskem opusu nam odpira pogled v pomemben del množične produkcije s katero se srečujemo v vsakdanjem življenju. Dragocena sestavina njegovega opusa je nagovor, ki se giblje v okvirjih tradicij in vsem razumljivih simbolov, je dokument ki govori o sociologiji in etnologiji grafične in likovne produkcije. Bil je neutruden in senzibilen ustvarjalec v katerem tli sredozemska žerjavica, lirik ki je v tihožitjih in krajinah odkrival prikrito vsakdanjim očem odtegnjeno fantastiko. Estet, ki se je znal pronicljivo pogrezniti v lepote Postojnske jame.«
Zadnjo stodvanajsto samostojno razstavo Maria L. Vilharja so pripravili maja 2014 v Medgeneracijskem centru Bistrica v Domžalah, kjer je umetnik skupaj s svojo ženo prebival zadnje leto. S svojim dolgoletnim in bogatim umetniškim ustvarjanjem je Mario L. Vilhar pustil izjemen pečat na področju slovenske kulture.
Brecelj, M.: “Vilhar, Mario L. (1925-2014)”, v: Slovenska biografija (URL naslov): www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi789845/(2013).
Ulčar, M.: Zapustil nas je umetnik Mario L. Vilhar, v: Domzalec.si (URL naslov): www.domzalec.si/zapustil-nas-je-umetnik-mario-l-vilhar(22.7.2014).
Škodič, P.: Mario L. Vilhar (1925-2014), v: Primorske novice št. 174 (29.7.2014), str. 8.