VIDALI, Lorenzo

Rodil se je v revni delavski družini očetu Giovanniju in materi Domenici, roj. Plossi. V družini je bilo šest otrok, ob Lorenzu še Niccolò, Francesco, Pierina, Giovanna in Maria. Za šolanje ni imel veliko možnosti, opravil je le nekaj razredov osnovne šole in se nato samoizobraževal. Pri petnajstih letih je začel sodelovati v organiziranih piranskih gibanjih za delavske in socialne pravice. Ob razraščanju fašizma se je boj Vidalija in njegovih somišljenikov iz socialnega vse bolj razvijal tudi v protifašističnega. Prijateljeval je s Pirančanom Antoniem Semo, ostrim nasprotnikom izkoriščanja delavstva in fašizma, ki se je kmalu po prvi svetovni vojni, ko so Julijsko krajino priključili h Kraljevini Italiji, razširil tudi med nekaterimi Pirančani. Lorenzo Vidali je postal eden najvidnejših borcev za pravice delavcev in proti fašizmu v Piranu, nato pa tudi na širšem istrskem, miljskem, tržaškem in kraškem področju. Januarja 1921 je bil med ustanovitelji piranske komunistične sekcije, ki je nato dobro sodelovala z že več let delujočimi socialisti. Borili so se proti fašističnemu nasilju tako nad Italijani kot Slovenci in Hrvati ter proti fašistični zakonodaji, ki je dovoljevala kapitalistom izkoriščanje delavcev in kmetov. Vidalija so fašisti nenehno preganjali. Dvakrat so ga aretirali in zverinsko pretepli, leta 1924 in 1926, po tretji aretaciji leta 1927 so ga postavili pred Posebno fašistično sodišče (Tribunale speciale fascista) in ga obsodili na 7 let in 6 mesecev zapora. Zaprt je bil v raznih zaporih po Italiji in leta 1932 izpuščen. Po prestani kazni je nadaljeval protifašistično dejavnost, a njegovo gibanje je fašistična policija strogo nadzorovala. Po dveh letih ga je sodišče znova obsodilo, tokrat na 10-letno kazen. Leta 1937 je bil pomiloščen. Februarja 1942 je imel na pogrebu prijatelja socialista in antifašista Gioacchina Lazzatija drzen antifašističen govor, ki je močno odmeval med prebivalstvom. Ponovno so ga aretirali in poslali v konfinacijo na Tremitske otoke, kjer je ostal do padca fašizma. Avgusta 1943 se je vrnil v Piran in začel ustanavljati narodnoosvobodilne odbore in partizanske skupine za boj proti nemškim okupatorjem. Iz Pirana je bil oktobra 1943 poslan na miljsko področje. Poleti 1944 se je priključil italijanski partizanski brigadi (Brigata d’assalto “Garibaldi − Trieste” / Tržaška udarna brigada Garibaldi). Njegovo partizansko ime je bilo Oskar. Februarja 1945 je skupina petnajstih borcev iz brigade padla v nemško zasedo med ofenzivo na Trnovem. Nemški vojaki so zajete partizane odpeljali v tržaške zapore Coroneo, kjer so jih zasliševali in mučili. Del skupine, med njimi Lorenza Vidalija, so nato premestili v nacistično taborišče Rižarna v Trstu (italijansko Risiera di San Saba), kjer so jih sežgali v krematorijski peči. Po dostopnih podatkih naj bi se to zgodilo 6. aprila 1945. V Piranu se od leta 1973 po Lorenzu Vidaliju imenuje ena izmed ulic. Italijanska narodna manjšina iz Pirana je leta 1946 po njem imenovala tedanje ljudsko kulturno društvo (Circolo di cultura popolare “Lorenzo Vidali”), leta 1950 so društvo preimenovali in izbrali ime Giuseppe Tartini.