VEBER, Vlado

Z družino so se preselili v Celje, ko je dopolnil šest let. V Celju je obiskoval osnovno šolo, leta 1948 pa je maturiral na celjski gimnaziji. Po maturi je odšel v Beograd na DIF – Državni inštitut za fizkulturo, ki je bila prva visoka šola za telesno kulturo v takratni skupni državi Jugoslaviji. Po diplomi, leta 1952, je kot profesor telesne vzgoje služboval na celjski gimnaziji, I. osnovni šoli v Celju, ŠKIMC-u v Štorah, na osnovni šoli v Žalcu. Svojo službeno pot je končal na ŠC Borisa Kidriča v Celju. Nekaj let je bil zaposlen tudi na Smučarski zvezi Slovenije.

Za šport se je navdušil že v otroških letih. Poleg športa so se doma ukvarjali tudi s kulturo. Veliko so prepevali in vsak od njih je igral na kakšen inštrument. Vlado je igral trobento. Na celjski gimnaziji je igral v ansamblu skupaj z Mojmirjem Sepetom. Pri izbiri študijske smeri pa je zmagal šport. Bil je vsestranski športnik, tekmovalec, ki se je zapisal celjski košarki, rokometu, gimnastiki in smučanju. Po koncu druge svetovne vojne je bil med prvimi igralci v košarki nepogrešljiv v celjski prvi peterki, v zlati dobi celjskega rokometa je igral v izbrani ekipi Kladivarja in kasneje Celja. Tekmoval je tudi v gimnastiki, smučarskih skokih in v alpskem smučanju. Med študijem v Beogradu je bil član državne reprezentance in leta 1950 postal zmagovalec Šarplaninskega smuka na Popovi Šapki in prejel pokal Smučarske zveze Jugoslavije.
V šestdesetih letih si je v Žalcu ustvaril dom in v tem mestu pričel graditi tudi svojo športno dejavnost. Poleg rednega dela je vedno našel čas za delovanje v različnih društvih, za razvoj telesne kulture v žalski občini, zlasti v TVD Partizan Žalec, ZTK in TKS Žalec. V času poučevanja na OŠ Žalec so leta 1969 tudi na njegovo pobudo, ob stari OŠ Žalec zgradili novo košarkaško igrišče in leta 1970 še novo telovadnico. Zaradi svojega odnosa je bil med mladimi kot učitelj zelo priljubljen. Imeli so ga radi, saj jim je s svojimi izkušnjami vlival ljubezen do športa, zlasti do smučanja in kasneje do tenisa.
Smučanje ga je popolnoma prevzelo. Z opravljenimi izpiti za smučarskega učitelja, trenerja in sodnika je pričel svoje znanje razdajati predvsem na tem področju. V času od 1950 do 1960 se je več smučarjev pod njegovim vodstvom aktivno posvetilo smučanju z udeležbo na državnih in mednarodnih smučarskih tekmovanjih. Leta 1966 so postavili prvo vlečnico na improviziranem smučišču v Libojah. Bil je pobudnik izgradnje tega 300 m dolgega smučišča in vlečnice v Libojah ter v drugih krajih celjske regije. Padla je tudi ideja o razsvetljenem smučišču v Libojah. Žarometi za večerno smuko so zasvetili decembra 1969. Organizirali so tečaja za vaditelje smučanja. Leta 1969 so na Celjski koči usposobili 17 smučarskih vaditeljev, 20 pa na Golteh, leta 1975. Novi usposobljeni vaditelji so učili smučati otroke in odrasle.
Dejavnost smučarske sekcije pri TVD Partizan Žalec pa je prerasla svoje okvire, zato so leta 1977 ustanovili Smučarski klub (SK) Žalec, njen predsednik je bil do svoje smrti. Zaradi njegove predanosti delu so mnogi pri njem iskali nasvete, strokovna znanja, navodila za delo. Vedno so ga zanimale tudi novosti v športu, zato je že v sedemdesetih iz tujine prinesel smuči za travo in predhodnika današnjih skejtov. Marsikoga je navdušil, da je poleti pričel smučati na travi. SK Žalec je junija 1977 na smučišču v Libojah pripravil prvo tekmovanje v smučanju na travi.
Kot velik športni navdušenec je zelo rad igral tudi tenis. S somišljeniki so leta 1970 pri TVD Partizan Žalec ustanovili teniško sekcijo. Poleg ustanovitve sekcije jim je uspelo urediti dve asfaltirani igrišči v današnjem Športnem centru, kjer so igrali tenis in pripravljali začetne in nadaljevalne tečaje.
Januarja 1979 je na tekmovanju za svetovni pokal v Jasni na Češkoslovaškem opravljal častno in odgovorno nalogo tehničnega delegata FIS. Kot delegat je bil odgovoren za izvedbo in potek tekmovanja. Za vsako tekmovanje je namreč posebej izbran nov tehnični delegat in ravno v Jasni, kjer je bil do takrat dosežen največji uspeh naše moške alpske smučarske reprezentance (Bojan Križaj – 2/VSL in Boris Strel – 7/VSL), je bil za tekmovanje določen delegat mednarodne smučarske zveze – FIS iz Jugoslavije. Svoje delo je uspešno opravil.

Za svoje uspešno strokovno in organizacijsko delo v športu je prejel več zveznih in republiških priznanj. V zadnjem letu njegovega življenja tudi Bloudkovo plaketo. Bloudkove plakete in nagrade so najvišje državno priznanje za tekmovalne, strokovne in organizacijske dosežke v športu, ki se podeljujejo od leta 1965.