TUTA, Venceslav

Prvi razred osnovne šole je končal v Tolminu, med leti 1915 in 1917 pa je osnovno šolo obiskoval kot begunec v Cerknem. Šolo je končal po koncu prve svetovne vojne v Tolminu. Ko je opravil meščansko šolo, se je v Tolminu vpisal na slovensko učiteljišče, ki pa ga je po enem letu zapustil, saj je nova oblast uvedla italijanski učni jezik. Leta 1923 je pomagal ustanoviti Dijaško zvezo, bil pa je tudi njen tajnik vse do razpustitve leta 1924. Sodeloval je pri domačem Rokodelskem bralnem društvu, a so tudi tega razpustili. Na njegovo pobudo so leta 1927 v Tolminu začeli izdajati dijaški list Soča. Italijanske oblasti so ga večkrat aretirale, leta 1928 kar dvakrat: zaradi požiga otroškega vrtca v Tolminu in zaradi izobesitve slovenske trobojnice na tolminskem gradu. V prvem primeru so Tuto izpustili zaradi pomanjkanja dokazov, v drugem pa so ga obsodili na dva meseca zapora, saj so v njegovi hiši našli 25 izvodov abecednika Prvi koraki. Med prestajanjem kazni so ga obsodili na triletno konfinacijo ter ga premestili na italijanski otok Lipari. Tam je spoznal vidne italijanske protifašiste (brata Rosselli, Nitti, Testa, Parri itd.), dobro pa se je spoprijateljil z Dorčetom Sardočem, ki je pripomogel, da je Tuta do leta 1932 dokončal študij na trgovski akademiji. Tuta se je istega leta vrnil v Trst, opravil maturo in se vpisal na Fakulteto za ekonomske in trgovske vede. Diplomiral je leta 1936. V času študija se je pridružil tajni organizaciji TIGR.

Po študiju se je zaposlil pri Tržaški hranilnici in posojilnici. Leta 1940 so ga aretirali sredi dela v uradu in ga konfinirali v Manfredonijo pri Barletti. Še istega leta so ga prepeljali v Koper, kjer so mu skupaj z šestdesetimi drugimi obtoženci sodili na drugem tržaškem procesu. Za Tuto je državni tožilec zahteval smrtno obsodbo, sodišče pa ga je zaradi iredentizma in terorizma obsodilo na trideset let zapora. Kazen je začel prestajati v mestu Castelfranco Emilia, leta 1943 pa so ga premestili v tržaške zapore, od koder so ga leto kasneje Nemci izpustili, ker je bil hudo bolan. Najprej je odšel v Tolmin, nato pa v Gorico. Že leta 1945 so ga jugoslovanske oblasti na podlagi lažne ovadbe spet aretirale ter ga prepeljale v zapore OZNE v Ljubljano. Več časa so ga zasliševali in mučili, naposled pa so ga izpustili pod pogojem, da ne zapusti Ljubljane. Konec leta se je lahko vrnil k družini v Tolmin, se poročil in si ustvaril družino. Leta 1947 se je preselil v Trst. Tam je delal kot časnikar pri slovenski radijski postaji Radio Trst II. Leta 1954 je radio prišel pod upravo RAI. Tuta je najprej opravljal službo tajnika, nato pa je bil urednik govorjenega sporeda do upokojitve (1968).

V Primorskem dnevniku, Koledarju Goriške Mohorjeve družbe, Katoliškem glasu in drugih časopisih je objavljal članke in spise. Ob trideseti obletnici drugega tržaškega procesa je predaval v Slovenskem klubu v Trstu, za Primorski slovenski biografski leksikon je pisal gesla o slovenskih protifašistih, svoje spomine pa je pripovedoval v oddajah Četrtkova srečanja na RAI TrstA. Po drugi svetovni vojni je bil član Slovenske demokratske zveze v Trstu, leta 1966 pa se je vpisal v socialistično stranko. Od leta 1970 naprej je bil član nadzornega SSG.

Tuta je bil navdušen planinec, njegovo poznavanje planinskih poti pa mu je prišlo prav, ko je prenašal čez mejo slovenske knjige in spremljal emigrante v Jugoslavijo. Spoznal je tudi Juliusa Kugyja ter mu leta 1936 pomagal prevesti slovenske zgodbe in pesmi o Zlatorogu. Večkrat je prehodil Slovensko planinsko transverzalo, Pot prijateljstva in druge gorske poti, o svojih pohodih pa je pisal v številnih prispevkih za Planinski vestnik.

Leta 1979 je bil pobudnik in predsednik pripravljalnega odbora za poimenovanje osnovne šole v Sesljanu po dr. Karlu Šteklju. Ob tej priložnosti je izšla tudi brošura Dr. Karel Štrekelj, pri kateri je Tuta sodeloval kot urednik.