TRSTENJAK, Alojzij

Štiriletno ljudsko osnovno šolo je obiskoval v Ormožu. Leta 1899 se je vpisal na Klasično gimnazijo v Mariboru, po maturi (1907) pa se odločil za študij prava na univerzi v Gradcu, kjer je leta 1911 diplomiral, leta 1914 pa tudi doktoriral.
Delovne izkušnje si je nabiral že med študijem: najprej je kot pomožni uradnik služboval v pisarni Zadružne zveze v Celju (1907–1909), nato je delal kot stenograf, strojepisec in administrativni vodja v odvetniški pisarni Vekoslava Kukovca (1909-1910). Po odsluženi enoletni prostovoljni vojaški službi v Gradcu (1911–1912) je kot odvetniški kandidat opravil prakso pri Okrajnem sodišču v Ormožu (1912–1913). Leta 1913 je bil kot pripravnik nekaj časa zaposlen v odvetniški pisarni Josipa Karlovška v Celju (1913), nato pa kot odvetniški kandidat v odvetniški pisarni Ferda Lašiča v Ormožu (1913–1914).
Julija 1914, ob začetku prve svetovne vojne, je bil vpoklican v vojsko. Boril se je na severnem bojišču ter na bojišču pri Galiciji. Od marca 1915 do aprila 1918 je bil v ruskem ujetništvu, potem se je pridružil Dobrovoljskemu korpusu Srbov, Hrvatov in Slovencev in se v severni Rusiji udeležil bojev proti boljševikom. Decembra 1918 se je vrnil v Ormož.

Svojo službeno pot politično-upravnega uradnika je začel leta 1920 pri Okrajnem glavarstvu Ptuj, naslednje leto je bil premeščen na Okrajno glavarstvo Slovenj Gradec, leta 1924 pa k oblastni upravi v Mariboru. V letih 1928–1932 je vodil posle načelnika sreza v Ljutomeru, v letih 1932–1934 pa v Dolnji Lendavi. Naslednje leto je bil za krajši čas premeščen v Split, leta 1935 pa postavljen za načelnika policije v Mariboru. Tu je služboval do leta 1939, ko je bil premeščen k Kraljevi banski upravi v Ljubljani.
Obdobje okupacije je preživel na mestu banskega svetnika pri Visokem komisariatu za Ljubljansko pokrajino oz. kot načelnik oddelka za trgovino, obrt in industrijo pri Pokrajinski upravi v Ljubljani. Maja 1945 so nove oblasti proti njemu sprožile kazenski postopek. Očitano mu je bilo, da je med okupacijo pri izvrševanju svoje službe pomagal pri izvajanju prisilnih ukrepov proti prebivalstvu Jugoslavije. V začetku leta 1946 je bil oproščen vseh obtožb in nato upokojen. V letih 1946–1958 je živel v Miklavžu pri Ormožu, nato pa do smrti pri sinu v Mariboru.

Že od študijskih let naprej se je ukvarjal tudi z raziskovanjem krajevne zgodovine, predvsem Ormoža in okolice, s preučevanjem ljudskega prava ter različnih narodnogospodarskih, političnih in narodnoobrambnih vprašanj. Svoje prispevke je objavljal v različnih časnikih ter poljudnih in znanstvenih revijah. Že v času med vojnama je sodeloval z Zgodovinskim društvom v Mariboru ter s Časopisom za zgodovino in narodopisje, v petdesetih letih pa s kulturno in znanstveno revijo Svet ob Muri v Murski Soboti ter nekaterimi lokalnimi tedniki.
Po upokojitvi je bil več let častni zaupnik Zavoda za zaščito kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti Slovenije za spodnji ormoški in deloma ljutomerski okraj. Urejal je tudi okupatorski arhiv pri Mestnem ljudskem odboru v Ormožu ter zbiral domoznansko gradivo za dvanajst krajev v okolici Ormoža.